Koliko? Euro za poniževanje, dva za klofuto?: Se vam zdi denarna kazen za družinsko nasilje pravična?
Nedavno razkritje družinskega nasilja, ki ga je zagrešil nekdanji slovenski nogometni reprezentant, je v javnosti povzročilo precejšen pretres. Nogometaš, ki je bil obtožen nasilja nad ženo in zanemarjanja treh mladoletnih otrok, je po sporazumu o priznanju krivde prejel le denarno kazen v višini nekaj manj kot tri tisoč evrov, kljub temu da zakon za takšna dejanja predvideva zaporno kazen do pet let. J
avnost in mediji so se odzvali burno, kar je spodbudilo generalno državno tožilko Katarino Bergant, da je odredila strokovni nadzor nad odločitvijo tožilke, ki je predlagala denarno kazen. Postopek nadzora še ni zaključen.
Reakcija pravosodnega sistema
Da bi bolje razumeli kaznovanje v primerih nasilja v družini, so se novinarji 24.ur obrnili na vrhovno državno tožilko Mirjam Kline, ki ima dolgoletne izkušnje na tem področju.
Kline je dejala, da v svoji karieri nikoli ni predlagala denarne kazni za nasilne zločine, a dodala, da je denarna kazen zakonsko dovoljena možnost, čeprav se redko uporablja.
“Ali je bila denarna kazen v tem primeru primerna, bo pokazal strokovni nadzor,” je povedala.
Poudarila je načelo individualizacije kazenskih sankcij v Sloveniji, kar pomeni, da se upoštevajo okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno.
Kompleksnost kaznovanja nasilja v družini
Kline je pojasnila, da je priznanje krivde pomemben dejavnik, saj olajša položaj storilca in žrtvi prihrani sodelovanje v predkazenskem in morebitnem kazenskem postopku.
“Priznanje krivde žrtvi prihrani izpostavljanje, obujanje travmatičnih dogodkov in prepričevanje drugih o doživljanju nasilja,” je dodala.
Pri kaznovanju za nasilje v družini se upoštevajo tudi druge olajševalne okoliščine, kot so predhodna nekaznovanost in morebitna rehabilitacija storilca.
Pogled kriminologov
Prof. dr. Mojca Mihelj Plesničar z Inštituta za kriminologijo je opozorila, da so denarne kazni pri nasilnih kaznivih dejanjih redke in nenavadne.
“Denarna kazen v primeru nasilja lahko daje napačno sporočilo, saj deluje transakcijsko, kot da bi bil en udarec vreden tisoč evrov,” je pojasnila.
Spomnila je na leto 2012, ko je bil uveden sporazum o priznanju krivde, ki ga je velik del strokovne javnosti nasprotoval. Po njenem mnenju prinašajo priznanja krivde pogosto več odpustkov, kot bi jih smela.
Sistemski izzivi in odgovornost družbe
Plesničarjeva je izpostavila, da sporazumi o priznanju krivde prinašajo pritisk na storilce in pravosodni sistem, kar lahko vodi v neprimerne sankcije. Skupaj s Kline sta opozorili, da odgovornost za reševanje problemov nasilja ne leži le na ramah represivnih organov.
Vprašanje nasilja je treba nasloviti prej, s promocijo nenasilne komunikacije od vrtca naprej, starši in politiki pa bi morali biti zgled.
“Z nenasilno komunikacijo bi se morali ukvarjati od vrtca naprej, starši bi morali biti za zgled otrokom, politiki pa vsem državljanom,” je poudarila Kline.
Ali resnično delujemo kot družba, ki aktivno preprečuje nasilje, ali se prepogosto zanašamo na kaznovanje po tem, ko je škoda že storjena?
Kako lahko denarna kazen za nasilje v družini pošlje napačno sporočilo družbi. Ali slovenski pravosodni sistem resnično ščiti žrtve? Ali udarec sploh lahko ima ceno? Kaj pa ustrahovanje, poniževanje, zapiranje? Travme, ki jih takšna dejanja puščajo na žrtvah, med katerimi so nemalokrat otroci?
