Deset let po migrantski krizi: Evropa zapira vrata, račun pa še vedno plačujejo davkoplačevalci

Na obletnici dneva D, ki obeležuje izkrcanje zavezniških sil v Normandiji, je ameriški minister za vojno Pete Hegseth ostro kritiziral evropske države zaradi migracijske politike, ki naj bi omogočila “invazijo” na njihove obale. Njegove izjave so še ena v nizu kritik, ki jih je Trumpova administracija naslovila na Evropo glede migracij.

Leta 2015 je Evropa doživela največji migrantski val po drugi svetovni vojni. Več kot milijon ljudi je prek Sredozemskega morja vstopilo na evropska tla, evropski voditelji pa so govorili o solidarnosti, humanitarnosti in moralni dolžnosti pomoči ljudem, ki bežijo pred vojnami in revščino.

Desetletje pozneje je slika povsem drugačna.

Tisti, ki so še pred nekaj leti zagovarjali politiko odprtih vrat, danes govorijo o deportacijah, vračanju migrantov in zaščiti zunanjih meja. Evropska unija pripravlja strožje ukrepe kot kadarkoli prej, medtem ko iz Združenih držav Amerike prihajajo vse glasnejše kritike evropske migracijske politike.

Ob obletnici dneva D, ki obeležuje izkrcanje zavezniških sil v Normandiji, je ameriški obrambni minister Pete Hegseth Evropo opozoril, da se sooča z novo obliko grožnje. Po njegovih besedah nevarne ideologije danes napadajo evropske obale, evropske prestolnice pa predolgo odlašajo z ukrepanjem.

Podobno je pred kratkim govoril tudi ameriški podpredsednik JD Vance, ki je po smrti britanskega študenta Henryja Nowaka za tragedijo okrivil posledice množičnih migracij. Predsednik Donald Trump pa že dlje časa opozarja, da nekontrolirane migracije evropske države potiskajo v smer, ki je številni državljani ne prepoznavajo več kot svojo.

Leto 2015 je spremenilo Evropo

Po podatkih Združenih narodov je leta 2015 v Evropo prek Sredozemskega morja prispelo več kot milijon migrantov in beguncev. Evropska unija je istega leta prejela več kot 1,2 milijona prošenj za azil, kar ostaja rekord v zgodovini povezave.

Takrat je prevladovalo prepričanje, da lahko Evropa s svojo gospodarsko močjo in socialnimi sistemi uspešno sprejme velike migracijske tokove.

Nemška kanclerka Angela Merkel je postala simbol politike odprtih vrat, številne evropske države pa so pozivale k solidarnostni porazdelitvi migrantov med članicami Evropske unije.

Toda realnost je bila precej bolj zapletena.

Migracijski pritisk se ni končal z letom 2015. Čeprav so se številke zmanjšale, so ostale visoke tudi v naslednjih letih. Po podatkih Evropske unije in Frontexa je bilo tudi v zadnjih letih zabeleženih več sto tisoč nezakonitih prehodov zunanjih meja letno.

Leta 2023 je Evropska unija ponovno prejela več kot 1,14 milijona prošenj za azil, kar je najvišja številka po migrantski krizi leta 2015.

Tudi najnovejši podatki kažejo, da se pritisk nadaljuje. Med aprilom 2025 in marcem 2026 je v Združeno kraljestvo, Italijo, Grčijo, Španijo in na Ciper po morju prispelo še 169.341 ljudi.

Bruselj danes govori drugače kot pred desetimi leti

Morda največja sprememba ni v številkah, temveč v politiki.

Če je leta 2015 Bruselj govoril predvsem o sprejemu migrantov, danes govori o njihovem vračanju.

Evropski parlament, Evropska komisija in države članice so dosegli dogovor o novi uredbi, ki bistveno zaostruje postopke vračanja oseb brez pravice do bivanja v Evropski uniji.

Razlog je preprost.

Po ocenah evropskih institucij se trenutno izvrši le približno 28 odstotkov vseh odločb o vrnitvi. To pomeni, da velik del oseb ostane v Evropski uniji tudi po tem, ko jim je bila prošnja za bivanje ali azil pravnomočno zavrnjena.

Nova pravila predvidevajo hitrejše deportacije, strožje ukrepe proti osebam, ki ne sodelujejo v postopkih, in celo možnost vzpostavitve centrov za vračanje v tretjih državah zunaj Evropske unije.

Gre za ukrepe, ki bi bili še pred nekaj leti za velik del evropske politične elite skoraj nepredstavljivi.

Kdo nosi breme?

Migracije niso več zgolj vprašanje humanitarnosti.

Postajajo eno ključnih gospodarskih, socialnih in političnih vprašanj prihodnosti Evrope.

Evropsko prebivalstvo se stara. Rodnost je v večini držav pod ravnjo, ki zagotavlja dolgoročno obnavljanje prebivalstva. Pokojninski sistemi so pod pritiskom, zdravstveni sistemi pa se soočajo s pomanjkanjem kadra.

Zagovorniki priseljevanja opozarjajo, da Evropa potrebuje dodatno delovno silo in da brez priseljencev številni sektorji ne bodo mogli delovati.

Na drugi strani pa kritiki opozarjajo na stroške integracije, socialnih transferjev, zdravstvene oskrbe, nastanitve in izobraževanja, ki jih financirajo evropski davkoplačevalci.

Prav to vprašanje vse pogosteje odmeva med evropskimi volivci: kje je meja med pomočjo ljudem v stiski in dolgoročno vzdržnostjo socialnih sistemov?

Še posebej v času, ko številne evropske države hkrati zbirajo sredstva za pomoč kriznim območjem po svetu, financirajo mednarodne humanitarne projekte in se soočajo z lastnimi gospodarskimi ter demografskimi izzivi.

Evropa na prelomnici

Razprava o migracijah danes ni več enaka kot pred desetimi leti.

Tisto, kar je bilo leta 2015 pogosto označeno kot skrajno stališče, je danes postalo del uradne politike številnih evropskih držav in tudi Evropske komisije.

Ne zato, ker bi Evropa zavračala pomoč ljudem, ki bežijo pred vojno in preganjanjem, temveč zato, ker vse več držav ugotavlja, da brez učinkovitega nadzora meja, hitrih azilnih postopkov in vračanja oseb brez pravice do bivanja ni mogoče dolgoročno ohraniti zaupanja državljanov v migracijski sistem.

Prav zato se danes tudi Bruselj odmika od politike, ki je prevladovala leta 2015.

Vprašanje pa ostaja: ali gre za pozno priznanje, da je bila evropska migracijska politika pred desetletjem preveč naivna, ali pa za nujno prilagoditev razmeram, ki jih je prinesel sodobni svet?

Odgovor na to vprašanje bo v veliki meri določil prihodnost Evropske unije v naslednjih desetletjih.

Spletno uredništvo