Razprava o čakalnih dobah je dobila politični naboj, vendar ima tudi jasno strokovno ozadje. Direktor NIJZ Ivan Eržen priznava, da so podatki o povprečnih čakalnih dobah pri posameznih izvajalcih lahko »napačni ali slabi«, saj jih številni zavodi izračunavajo ročno in brez ustrezne informacijske podpore. To odpira vprašanje, ali objavljene številke res odražajo dejansko čakanje pacientov.
Razprava o čakalnih dobah je v zadnjih tednih dobila močan politični naboj. Predsednik vlade dr. Robert Golob je v oddaji Odmevi dejal, da vrste, ki jih prikazuje Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), pogosto nimajo neposredne povezave z dejanskim čakanjem pacientov. Po njegovih besedah naj bi bili v pomembnem številu primerov pacienti na obravnavo poklicani bistveno prej, kot izhaja iz uradno objavljenih podatkov, v več kot polovici primerov pa naj bi bile vrste celo do polovico krajše. Napovedal je red na področju, kot se je izrazil, »namišljenih čakalnih vrst«.
Dan kasneje je v isti oddaji pojasnila podal strokovni direktor NIJZ Ivan Eržen. Njegove izjave kažejo, da premierjeva ocena ni brez strokovne podlage.
Dve vrsti podatkov
Eržen je jasno ločil med dvema vrstama podatkov. Čakalni seznami oziroma podatki o čakajočih pacientih, ki jih NIJZ pridobi neposredno iz sistema eZdravje, so po njegovih besedah zelo natančni. Posebej od leta 2024 naprej, ko se sistematično meri tudi presežena čakalna doba, so ti podatki zanesljivi.
Drugače pa je pri podatkih o povprečni čakalni dobi pri posameznem izvajalcu. Pri teh je NIJZ odvisen od podatkov, ki jih posredujejo zdravstveni zavodi. »Tukaj tudi mi ugotavljamo, da so podatki napačni ali slabi,« je dejal Eržen.
Težava nastane, ker morajo izvajalci sami združevati podatke in izračunavati povprečja, pogosto brez ustrezne informacijske podpore. Če evidence vodijo ročno, je možnost napak večja. NIJZ na večje nepravilnosti opozori, v primeru neodzivnosti pa obvesti zdravstveni inšpektorat.
»Čisto možno«, da so tudi podvojene
Na neposredno vprašanje, ali so nekatere čakalne vrste lahko umetno ustvarjene ali celo dvojne, je Eržen odgovoril nedvoumno: »Da, rekel bi, da je to čisto možno.«
Pojasnil je, da se lahko v okoljih z neustrezno informacijsko podporo zgodi, da je posameznik v evidencah vnesen dvakrat ali da statistika ne odraža dejanskega zaporedja obravnav. V takšnih primerih lahko objavljene številke dajejo drugačno sliko od dejanske izkušnje pacienta.
Premierjeva teza, da prikazane vrste niso nujno enake realnemu čakanju, tako dobiva jasno strokovno potrditev: problem ni nujno v obstoju čakanja, temveč v metodologiji in kakovosti podatkov.
Pritisk na sistem kljub temu ostaja
Eržen ob tem ni zanikal rasti potreb po zdravstvenih storitvah. Trend napotovanja se povečuje – omenil je približno 14-odstotno povečanje napotitev ter 28-odstotno rast preseženih čakalnih dob. Rast povezuje predvsem s staranjem prebivalstva in večjim številom pacientov, ki potrebujejo obravnavo.
Tudi podaljšanje roka za kategorijo »zelo hitro« z 14 na 30 dni ni bistveno zmanjšalo skupnega števila čakajočih, saj sistem vsako leto obravnava več ljudi. Po njegovih besedah je ključno, da so najnujnejši pacienti obravnavani takoj, medtem ko je pri manj nujnih stanjih določena čakalna doba pričakovana.
Digitalizacija kot pogoj za realno sliko
Eden od ključnih razlogov za neskladje med statistiko in prakso je pomanjkljiva informacijska podpora v posameznih zavodih. Boljša digitalizacija in avtomatizacija izračunov bi lahko zmanjšali napake, podvajanja in metodološke razlike med izvajalci.
Če so podatki o povprečnih čakalnih dobah lahko napačni ali slabi, kot priznava prvi mož NIJZ, potem zgolj pogled na objavljene številke ne zadostuje za oceno dejanskega stanja. Razprava o čakalnih vrstah zato ni le vprašanje organizacije zdravstva, temveč tudi vprašanje kakovosti podatkov, na katerih temeljijo javne ocene sistema.
Spletno uredništvo
