Slovenska narodna manjšina v Italiji se je znašla pred pomembno politično in pravno preizkušnjo. Italijanski parlament je pod vodstvom vladajoče koalicije premierke Giorgie Meloni sprejel nov volilni zakon, v katerem ni posebnih določb za lažjo izvolitev slovenskega predstavnika v rimski parlament. Čeprav italijanski zaščitni zakon iz leta 2001 izrecno predvideva ukrepe za olajšanje parlamentarnega zastopstva Slovencev, tudi najnovejša reforma tega vprašanja ni rešila. Stranka Slovenska skupnost zato preučuje možnost sodnega izpodbijanja zakona. Spor bi lahko prišel celo pred italijansko ustavno sodišče, odločitev pa bo posebej pomembna pred parlamentarnimi volitvami leta 2027.
Slovenci, ki živijo na Tržaškem, Goriškem in Videmskem, se že desetletja zavzemajo za ustrezno zastopanost v italijanskem parlamentu. Njihove zahteve temeljijo na posebnem zgodovinskem položaju slovenske narodne skupnosti, italijanski zakonodaji o zaščiti manjšin in potrebi, da lahko tudi številčno manjša skupnost učinkovito sodeluje pri sprejemanju odločitev na državni ravni.
Novi italijanski volilni zakon, ki ga je parlament sprejel oktobra in je začel veljati 24. oktobra, je znova odprl vprašanje, ali Italija svoje zakonske obveznosti do slovenske manjšine dejansko izpolnjuje. Reforma spreminja način volitev v oba domova parlamenta, vendar ne uvaja posebnega mehanizma, ki bi slovenskim kandidatom olajšal izvolitev.
Kot je 7. novembra poročal Primorski dnevnik, se v stranki Slovenska skupnost (SSk) zato pripravljajo na možnost pravnega postopka. V ospredju je vprašanje, ali bi lahko novi volilni zakon zaradi neupoštevanja pravic slovenske narodne skupnosti uspešno izpodbijali pred sodiščem.
Zaščitni zakon Slovencem priznava pravico, ki še vedno ni ustrezno uresničena
Jedro spora predstavlja 26. člen italijanskega zaščitnega zakona za slovensko narodno manjšino iz leta 2001. Ta določa, da morajo volilni zakoni za poslansko zbornico in senat vsebovati določbe, ki olajšujejo izvolitev kandidatov slovenske narodnosti.
Gre za pomembno zakonsko obveznost, vendar zaščitni zakon sam ne določa natančnega načina, kako naj se takšna zastopanost zagotovi. Zato je uresničevanje te določbe odvisno od vsakokratne volilne zakonodaje in političnih odločitev italijanskega parlamenta.
Prav tu nastaja težava. Slovenska narodna skupnost nima zagotovljenega poslanskega sedeža, izvolitev slovenskega predstavnika pa je odvisna predvsem od uspeha političnih strank in položaja slovenskih kandidatov na njihovih listah. Tudi kadar posamezni slovenski politik pride v parlament, to še ne pomeni, da ima manjšina trajno zagotovljeno zastopstvo.
V Sloveniji je ureditev drugačna. Italijanska in madžarska narodna skupnost imata v državnem zboru vsaka svojega zagotovljenega poslanca, medtem ko Slovenci v Italiji takšne pravice nimajo. Italijanski zaščitni zakon sicer ne zahteva nujno enakega modela, zahteva pa pravila, ki bi izvolitev slovenskih kandidatov olajšala.
Predlogi za zaščito Slovencev niso dobili zadostne podpore
Vprašanje slovenskega parlamentarnega zastopstva je bilo odprto že med obravnavo volilne reforme. Slovenska senatorka Tatjana Rojc in poslanci Demokratske stranke so pripravili predlog, ki bi omogočil ugodnejšo izvolitev slovenskega kandidata, če po običajni razdelitvi mandatov v parlament ne bi bil izvoljen noben pripadnik slovenske manjšine.
Po poročanju italijanskih in slovenskih medijev je bila rešitev zasnovana po zgledu posebnih ureditev za nekatere druge jezikovne manjšine v Italiji. Pri tem ne bi bilo treba povečevati skupnega števila parlamentarnih sedežev, ki pripadajo Furlaniji – Julijski krajini.
Toda političnega soglasja ni bilo. Septembra se je vlada Giorgie Meloni izrekla proti dopolnilu Demokratske stranke, ki ga je oblikovala Tatjana Rojc. Negativno stališče je v senatnem odboru zastopala ministrica za institucionalne reforme Maria Elisabetta Alberti Casellati, predlog pa so zavrnili glasovi desnosredinske večine.
Že julija je poslanska zbornica zavrnila tudi drug predlog, pripravljen v dogovoru s Slovensko skupnostjo, ki so ga vložili predstavniki Južnotirolske ljudske stranke in stranke Unione Valdôtaine. Ob tem so se pokazala tudi nesoglasja med opozicijskimi in manjšinskimi političnimi skupinami glede najprimernejše rešitve.
Končni rezultat zakonodajnega postopka je bil za slovensko skupnost enak: nova volilna ureditev je bila sprejeta brez posebnega mehanizma za lažjo izvolitev slovenskega predstavnika.
Slovenska skupnost razmišlja o tožbi na tržaškem sodišču
Stranka Slovenska skupnost zdaj preučuje možnosti za pravno izpodbijanje zakona. Po poročanju Primorskega dnevnika načrtuje oblikovanje širše skupine pravnih strokovnjakov, v kateri naj bi sodeloval tudi odvetnik Peter Močnik.
Prav Močnik bi lahko vložil ustrezno pravno sredstvo na tržaškem sodišču. Namen postopka bi bil odpreti vprašanje skladnosti nove volilne ureditve z ustavnimi načeli in posebnim zakonskim varstvom slovenske narodne skupnosti.
Pot do italijanskega ustavnega sodišča ni neposredna. Posamezniki in organizacije praviloma ne morejo preprosto vložiti ustavne pritožbe zoper zakon, temveč morajo najprej sprožiti postopek pred pristojnim sodiščem. To nato presodi, ali obstajajo pogoji, da vprašanje ustavnosti predloži ustavnemu sodišču.
Morebitna pobuda Slovenske skupnosti bi se osredotočila predvsem na pravice slovenske narodne manjšine. Sodišče bi moralo presojati pravna vprašanja, povezana z obveznostmi države in načinom njihovega uresničevanja v volilnem sistemu.
Odločitev o vložitvi postopka še ni dokončna, vendar priprave kažejo, da se del slovenske skupnosti ne namerava zadovoljiti zgolj s političnimi pozivi.
V Trstu že poteka pravno izpodbijanje nove volilne ureditve
Morebitna slovenska pobuda ne bi bila prvi pravni postopek proti novemu italijanskemu volilnemu zakonu. Na tržaškem sodišču je odvetnik Giovanni Ventura že vložil zahtevo za presojo ustavnosti nove ureditve.
Ta pobuda je del širše akcije Mreže za svobodne in enakopravne volitve, ki jo vodita nekdanji predsednik italijanskega ustavnega sodišča Enrico Grosso in pravnik Roberto Zaccaria. Na Tržaškem pri pobudi sodeluje Odbor za obrambo ustave pod vodstvom profesorja ustavnega prava Sergia Bartoleja.
Pravniki opozarjajo na širša ustavnopravna vprašanja novega volilnega sistema, medtem ko bi morebitni postopek slovenske skupnosti posebej izpostavil položaj narodne manjšine. Pobudi bi se tako lahko vsebinsko dopolnjevali, čeprav bi temeljili na različnih pravnih argumentih.
Tudi druge jezikovne manjšine v Italiji spremljajo posledice reforme. Na Južnem Tirolskem so se pojavili pomisleki glede razmejitve volilnih okrožij in njenega vpliva na politično zastopanost tamkajšnjih skupnosti. To kaže, da vprašanje ni omejeno samo na Slovence, temveč posega v širšo ureditev manjšinskih pravic v italijanskem političnem sistemu.
Bi lahko Slovenci ponovili pravno pot Sama Pahorja?
V razpravah o morebitnem sodnem postopku se znova omenja pokojni slovenski profesor in borec za manjšinske pravice Samo Pahor. S svojimi pravnimi prizadevanji je pomembno prispeval k uveljavljanju pravic slovenske narodne skupnosti v Italiji.
Med odmevnejšimi primeri je bila odločitev italijanskega ustavnega sodišča iz leta 1992, povezana s pravico do uporabe slovenskega jezika v sodnih postopkih. Ta primer se je nanašal na jezikovne pravice, ne na volilni sistem, vendar je pokazal, da je mogoče vprašanja manjšinskega varstva uspešno odpreti tudi po sodni poti.
Tokrat bi bilo v ospredju drugačno pravno vprašanje: ali lahko italijanski parlament sprejme novo volilno ureditev brez posebnih določb za slovensko manjšino, če zaščitni zakon predvideva ukrepe za olajšanje njene izvolitve.
Morebitna ustavnosodna odločitev bi lahko imela pomembne posledice za prihodnje volilne reforme in za način, kako italijanska država uresničuje obveznosti do zgodovinskih jezikovnih manjšin.
Pomembno vprašanje tudi za odnose med Slovenijo in Italijo
Parlamentarno zastopstvo Slovencev v Italiji ni zgolj notranjepolitična tema sosednje države. Gre tudi za vprašanje, ki ga Slovenija redno odpira v dvostranskih odnosih z Rimom.
Slovenska narodna skupnost je pomemben del zgodovine in sedanjosti obmejnega prostora. Njene pravice so povezane z uporabo slovenskega jezika, izobraževanjem, kulturnimi ustanovami, javno upravo in politično zastopanostjo.
V zadnjih letih sta državi na številnih področjih okrepili sodelovanje, posebej vidno tudi ob skupni evropski prestolnici kulture Nova Gorica–Gorica leta 2025. Toda odprta vprašanja manjšinskega varstva ostajajo pomemben del odnosov med Ljubljano in Rimom.
Pravica do učinkovitega političnega zastopstva je pri tem še posebej pomembna, saj neposredno vpliva na možnost, da skupnost sodeluje pri oblikovanju zakonov in državnih politik, ki zadevajo njene pravice.
Ob septembrski obravnavi volilne reforme je bilo jasno, da v italijanski vladajoči koaliciji ni zadostne podpore predlagani rešitvi. Za slovensko skupnost to pomeni, da se bo morala za spremembe še naprej zavzemati po politični poti, morda pa tudi pred sodišči.
Odločitev bo pomembna pred volitvami leta 2027
Naslednje redne parlamentarne volitve v Italiji so predvidene leta 2027. Slovenska narodna skupnost si zato prizadeva, da bi bilo vprašanje njenega zastopstva urejeno še pred novim glasovanjem.
Če bi pravni postopek uspel, bi lahko odprl pot k spremembam volilne zakonodaje ali vsaj k jasnejši razlagi obveznosti italijanske države. Če do sodne presoje ne bi prišlo oziroma ta ne bi prinesla sprememb, bi Slovenci tudi na prihodnjih volitvah ostali odvisni predvsem od političnih dogovorov in položaja svojih kandidatov na strankarskih listah.
Osrednje vprašanje ostaja, ali bo Italija zakonsko priznano varstvo slovenske narodne skupnosti prenesla tudi v konkretna volilna pravila. Nova reforma tega ni storila, zato se po več desetletjih prizadevanj odpira možnost nove pravne bitke.
Za Slovence na Goriškem, Tržaškem in Videmskem bo razplet pomemben predvsem zaradi dolgoročnega političnega položaja skupnosti. Prav tako pa bo pokazal, kako italijanski pravni sistem razume obveznosti države do narodne manjšine, ki je del tega prostora že stoletja.
Spletno uredništvo
