Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je sprejel iransko veleposlanico Marzije Afham, čeprav so mu po njegovih lastnih besedah številni srečanje odsvetovali. Med tistimi, ki naj bi imeli pomisleke, je omenil celo možnost zunanjega ministrstva, vendar ni jasno povedal, kdo ga je opozarjal in iz kakšnih razlogov. Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve se je odzvalo s poudarjanjem avtonomije državnega zbora, toda s tem ključna vprašanja niso izginila. Ko predsednik parlamenta sam razkrije, da je sprejel diplomatsko odločitev kljub opozorilom, ima javnost pravico izvedeti, kaj je bilo v ozadju.
Srečanje predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića z iransko veleposlanico Marzije Afham, ki je potekalo v četrtek, 29. oktobra, bi lahko ostalo eno od številnih diplomatskih srečanj najvišjih državnih predstavnikov. Toda Stevanović je z lastno izjavo poskrbel, da je obisk dobil povsem drugačno razsežnost. Priznal je namreč, da so mu mnogi srečanje odsvetovali, pri tem pa namignil, da bi lahko bilo med njimi celo zunanje ministrstvo.
S tem je odprl vprašanje, na katero doslej ni ponudil jasnega odgovora: zakaj je kot predsednik državnega zbora vztrajal pri srečanju, če je bil pred njim opozorjen na morebitne pomisleke? Še pomembneje pa je, ali je šlo za politična opozorila, diplomatska priporočila ali zgolj za neformalne pogovore. Razlika je bistvena, saj predsednik državnega zbora ne nastopa samo v svojem imenu, temveč predstavlja eno najpomembnejših državnih institucij.
Sam priznal opozorila, nato pa pustil odprta ključna vprašanja
Stevanović je po srečanju javno povedal, da so mu številni obisk iranske veleposlanice odsvetovali. Pri tem je uporabil tudi besede, da je bilo med njimi »celo mogoče ministrstvo za zunanje zadeve«. Takšna formulacija je nenavadna za človeka na eni najvišjih državnih funkcij. Predsednik državnega zbora bi namreč moral vedeti, ali je prejel uradno priporočilo ministrstva ali ne. Če ga je prejel, bi bilo pomembno pojasniti njegovo vsebino. Če ga ni, pa se postavlja vprašanje, zakaj je v javnosti ustvaril vtis, da bi lahko imelo ministrstvo pomisleke glede njegove odločitve.
Njegove besede same po sebi ne dokazujejo, da je zunanje ministrstvo srečanju nasprotovalo. Dokazujejo pa, da je bil Stevanović po lastnem priznanju seznanjen z opozorili nekaterih sogovornikov in se je kljub temu odločil za srečanje. Prav zato bi bilo od njega pričakovati jasnejše pojasnilo, kdo mu je obisk odsvetoval, kakšni so bili razlogi in kako jih je upošteval pri svoji odločitvi.
Vprašanje ni, ali ima predsednik državnega zbora pravico sprejeti tujega diplomata. Seveda jo ima. Vprašanje je, kako odgovorno ravna s svojim položajem, ko se odloča o srečanjih, ki lahko zaradi mednarodnih razmer dobijo občutljivo politično sporočilo.
Zunanje ministrstvo poudarja avtonomijo, a to ni odgovor na vprašanje politične presoje
Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve je v odzivu poudarilo, da je državni zbor pri izvrševanju svojih ustavnih pristojnosti avtonomen in samostojen organ. To določa tudi Zakon o državnem zboru. Toda pravna samostojnost parlamenta ne pomeni, da so mednarodni stiki njegovega predsednika ločeni od širših zunanjepolitičnih interesov Slovenije.
Slovensko zunanjo politiko oblikuje in izvaja vlada v okviru svojih pristojnosti, pri mednarodnih stikih pa sodelujejo tudi drugi najvišji predstavniki države. Prav zato je usklajevanje pomembno. Kadar predsednik državnega zbora sprejme predstavnika države, s katero ima Slovenija občutljive diplomatske odnose, njegova odločitev ne ostane zgolj protokolarno vprašanje.
Odziv ministrstva je zato treba razumeti natančno. Ministrstvo je poudarilo institucionalno avtonomijo državnega zbora, ni pa s tem potrdilo, da je Stevanoviću srečanje uradno odsvetovalo. Prav tako iz javno dostopnih informacij ni mogoče sklepati, da je predsednik parlamenta kršil zakon ali ustavna pravila. Toda zakonitost odločitve še ne pomeni, da je ta samodejno tudi politično premišljena.
Stevanović se zato ne more izogniti vprašanjem o lastni presoji zgolj s sklicevanjem na pravico do diplomatskih srečanj. Pravico do njih ima, vendar mora kot nosilec visoke državne funkcije znati pojasniti tudi njihovo vsebino, okoliščine in morebitna opozorila.
Iran ni običajen diplomatski sogovornik v običajnih mednarodnih razmerah
Srečanje z iransko veleposlanico je potekalo v času izjemno občutljivih razmer na Bližnjem vzhodu. Iran je pomemben akter regionalnih konfliktov, njegova zunanja in notranja politika pa sta že dolgo predmet kritik številnih evropskih držav in mednarodnih organizacij. Ob takšnih okoliščinah imajo tudi protokolarna srečanja lahko širši pomen, še posebej kadar potekajo na ravni predsednika nacionalnega parlamenta.
Slovenija je že januarja letos iranski veleposlanici izrazila zaskrbljenost zaradi poročil o nasilju nad protestniki, samovoljnih aretacijah, omejevanju dostopa do interneta in kršitvah temeljnih človekovih pravic. Zunanje ministrstvo je takrat pozvalo k spoštovanju človekovih pravic, ustavitvi nasilja in izpustitvi oseb, pridržanih zaradi sodelovanja na protestih.
To ozadje je pomembno. Diplomatski stiki z Iranom niso prepovedani in pogovor s predstavnikom države še ne pomeni podpore njenim oblastem. Vendar mora biti pri takšnih srečanjih jasno, kakšno sporočilo država oziroma njen visoki predstavnik pošilja. Če se srečanje javno predstavi predvsem kot izmenjava stališč in poziv k dialogu, ostaja legitimno vprašanje, ali so bila dovolj jasno izpostavljena tudi konkretna vprašanja človekovih pravic in ravnanja iranskih oblasti.
Stevanović bi lahko javnosti podrobneje pojasnil, katera vprašanja je odprl in kakšna stališča je predstavil veleposlanici. Splošne navedbe o pomenu dialoga in miru namreč še ne razkrijejo, kako vsebinsko zahteven je bil pogovor.
Diplomatski dialog ne more biti odgovor na vsako vprašanje
Predsednik državnega zbora je svojo odločitev utemeljeval s pomenom odprtih diplomatskih kanalov. Takšno stališče samo po sebi ni sporno, saj diplomacija temelji tudi na pogovorih med državami, ki imajo zelo različne poglede in interese. Toda sklicevanje na dialog ne odgovarja na vprašanje, zakaj so mu nekateri sogovorniki srečanje odsvetovali.
Če so bili razlogi povezani z varnostnimi razmerami, zunanjepolitično občutljivostjo ali možnostjo napačnega razumevanja srečanja, bi bilo pomembno vedeti, kako jih je predsednik državnega zbora ocenil. Če so bili pomisleki drugačne narave, bi bilo prav tako smiselno, da jih pojasni. Brez teh informacij javnost ne more presoditi, ali je bila odločitev sprejeta po tehtnem premisleku ali predvsem na podlagi osebne politične presoje.
Od najvišjih državnih predstavnikov je upravičeno pričakovati več kot splošno zagotovilo, da je pogovor vedno koristen. Pri občutljivih mednarodnih stikih je pomembno tudi, kaj je bilo povedano, katere vrednote so bile zastopane in ali je bil obisk usklajen z relevantnimi državnimi institucijami.
Predsednik državnega zbora ni zgolj predsednik svoje stranke
Zoran Stevanović kot predsednik državnega zbora nastopa v drugačni vlogi kot običajen poslanec ali predsednik politične stranke. Njegova javna ravnanja in mednarodni stiki imajo institucionalno težo, zato se od njega pričakuje tudi večja stopnja predvidljivosti, odgovornosti in jasnosti pri pojasnjevanju odločitev.
Prav zato je njegova izjava o opozorilih tako pomembna. Če predsednik parlamenta sam pove, da so mu številni neko srečanje odsvetovali, javnost upravičeno pričakuje, da bo znal pojasniti, zakaj se je odločil drugače. Ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je imel do srečanja pravico, saj ta pravica sploh ni osrednji predmet polemike.
Pri tem ni treba vnaprej sklepati, da je bila njegova odločitev napačna. Toda brez jasnih informacij o opozorilih, vsebini srečanja in morebitnem usklajevanju z zunanjim ministrstvom ni mogoče preveriti, na kakšni podlagi jo je sprejel. Odgovornost za razjasnitev teh okoliščin je predvsem na predsedniku državnega zbora, ki jih je sam izpostavil.
Če je opozorila prejel, naj pove, kakšna so bila
Stevanovićevo srečanje z iransko veleposlanico samo po sebi ne dokazuje nepravilnosti. Toda njegove poznejše izjave so odprle vrsto vprašanj, ki jih ni mogoče odpraviti s splošnim pojasnilom o diplomatski avtonomiji parlamenta.
Kdo mu je srečanje odsvetoval? Ali je med njimi res bilo zunanje ministrstvo? Je šlo za uradno priporočilo ali neformalen pogovor? Katere pomisleke je prejel in zakaj se je odločil, da bo obisk kljub temu izvedel? Ali je bilo srečanje predhodno usklajeno z diplomatsko službo in ali je v pogovoru izpostavil tudi konkretne pomisleke Slovenije glede ravnanja iranskih oblasti?
To niso vprašanja, ki bi posegala v neodvisnost državnega zbora. Gre za vprašanja preglednosti in politične odgovornosti človeka, ki opravlja eno najvišjih funkcij v državi.
Stevanović je sam povedal, da so ga pred srečanjem svarili. Zdaj je na njem, da javnosti jasno pove, kdo, pred čim in zakaj se za opozorila ni zmenil.
Spletno uredništvo
