Še pred nekaj leti je bilo ime Ilije Srdanovića znano predvsem njegovim pacientom, študentom medicine in strokovnjakom za bolezni srca. Danes je 56-letni kardiolog iz Novega Sada eden najvidnejših obrazov političnega preobrata v Srbiji. Kot prvi kandidat na študentski listi, ki je na nedeljskih parlamentarnih volitvah premagala dolgoletno vladajočo politično strukturo Aleksandra Vučića, se omenja tudi kot možni prihodnji predsednik vlade. Njegova zgodba je nenavadna: skoraj tri desetletja zdravniškega dela, univerzitetna kariera, mobilizacija med vojno in odločna podpora študentom, ki so po tragediji v Novem Sadu zahtevali odgovornost oblasti. Toda ali lahko človek brez političnih izkušenj uspešno prevzame vodenje države?
Srbija po nedeljskih parlamentarnih volitvah vstopa v obdobje pomembnih političnih sprememb. Študentska lista je po prvih uradnih rezultatih osvojila več kot 52 odstotkov glasov, lista dosedanje vladajoče Srbske napredne stranke pa približno 39 odstotkov. Aleksandar Vučić je volilni poraz priznal, pozornost pa se zdaj usmerja k oblikovanju nove vlade in ljudem, ki bi lahko prevzeli najpomembnejše državne položaje.
Med njimi posebej izstopa profesor doktor Ilija Srdanović, kardiolog iz Novega Sada, ki se je širši javnosti predstavil kot odločen podpornik študentskega gibanja. Na parlamentarnih volitvah je zasedal prvo mesto na študentski kandidatni listi, kar mu je prineslo pomembno politično prepoznavnost. Čeprav gibanje še ni uradno določilo svojega kandidata za predsednika vlade, se njegovo ime pogosto omenja med možnimi izbirami.
Srdanović predstavlja precej drugačen profil od politikov, ki so v zadnjih desetletjih prevladovali na srbskem političnem prizorišču. Pred vstopom v javno politično dogajanje je večino svojega življenja posvetil medicini, zdravljenju bolnikov in izobraževanju prihodnjih zdravnikov.
Skoraj tri desetletja je svoje življenje posvečal srčnim bolnikom
Ilija Srdanović se je rodil leta 1970 v Novem Sadu, kjer je leta 1995 diplomiral na tamkajšnji medicinski fakulteti. Dve leti pozneje se je zaposlil na Inštitutu za kardiovaskularne bolezni Vojvodine v Sremski Kamenici, eni najpomembnejših zdravstvenih ustanov za zdravljenje bolezni srca in ožilja v Srbiji.
Njegova strokovna pot se je nadaljevala s specializacijo iz interne medicine, ki jo je zaključil leta 2001, in nadaljnjim izpopolnjevanjem iz kardiologije leta 2004. Leta 2010 je na Medicinski fakulteti v Beogradu magistriral iz kardiologije, dve leti pozneje pa v Novem Sadu zagovarjal doktorsko disertacijo.
Od leta 2018 sodeluje pri poučevanju na katedri za urgentno medicino Medicinske fakultete v Novem Sadu, leta 2025 pa je pridobil naziv rednega profesorja. Njegovi ožji strokovni področji sta med drugim zdravljenje odprtega ovalnega okna, znanega kot PFO, in okvar medpreddvornega pretina oziroma ASD. Gre za področji kardiologije, ki se ukvarjata s posegi pri določenih nepravilnostih v zgradbi srca.
Srdanović je tako večino poklicne poti preživel v zdravstvenem sistemu, kjer je delal neposredno z bolniki in sodeloval pri izobraževanju mladih zdravnikov. Prav njegova dolgoletna strokovna kariera je eden od razlogov, da ga podporniki študentskega gibanja predstavljajo kot kandidata, ki bi lahko v politiko prinesel drugačen način odločanja.
Toda uspešna zdravniška kariera sama po sebi še ni zagotovilo za uspešno vodenje vlade. Politično delo zahteva drugačne izkušnje, sposobnost usklajevanja interesov in sprejemanje odločitev, ki zadevajo celotno državo. Srdanović se bo moral, če bo prevzel pomembno politično funkcijo, soočiti prav s temi izzivi.
Tragedija v Novem Sadu ga je pripeljala med protestnike
Njegov vstop v politično dogajanje je tesno povezan s tragedijo na železniški postaji v Novem Sadu, kjer se je 1. novembra 2024 zrušil nadstrešek. V nesreči je umrlo 16 ljudi, dogodek pa je sprožil množične proteste, ki so se iz Novega Sada razširili po vsej Srbiji.
Študenti so zahtevali razjasnitev okoliščin tragedije, odgovornost pristojnih in preglednost delovanja državnih institucij. Protesti so postopoma prerasli začetne zahteve, povezane z nesrečo, ter odprli širša vprašanja o korupciji, političnem vplivu na pravosodje, svobodi medijev in delovanju demokratičnih institucij.
Srdanović je študentsko gibanje javno podpiral in se začel vse pogosteje pojavljati na protestih ter zborovanjih. Po poročanju srbskega portala Istinomer je 23. maja 2026 na beograjskem Trgu Slavija nagovoril protestnike in opozoril na neodgovorjena vprašanja glede tragedije v Novem Sadu.
V govoru je kritiziral ravnanje oblasti in poudaril, da so študenti postali pomembna sila družbenih sprememb. Po njegovih besedah so mladi s svojim vztrajanjem že pokazali, da je mogoče zahtevati drugačno delovanje države.
Prav ta javna podpora študentom ga je iz akademskega in zdravstvenega okolja postopoma pripeljala na politični oder. Postal je eden od prepoznavnih obrazov gibanja, ki je nato svojo podporo med prebivalci preverilo tudi na parlamentarnih volitvah.
»Vse življenje sem bil vojak«
V njegovi življenjski zgodbi je tudi manj znano poglavje, povezano z vojaško službo in dogodki ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Srdanović je v televizijski oddaji Da sam ja neko spregovoril o tem, da je bil med vojno mobiliziran in da je imel v rokah tudi puško. Povedal je, da se je v različnih obdobjih življenja dojemal kot vojak, vendar v različnih pomenih te besede.
Najprej je bil vojak v dobesednem pomenu, pozneje pa je svoje delo v zdravstvu opisoval kot boj za človeška življenja. Danes svojo javno angažiranost predstavlja kot prizadevanje za boljšo prihodnost države.
Po poročanju srbskih medijev je vojaški rok služil med letoma 1996 in 1997, leta 1999 pa je bil mobiliziran med Natovim bombardiranjem takratne Zvezne republike Jugoslavije. Podatki o njegovi konkretni vojaški razporeditvi in enoti niso javno potrjeni, zato iz teh navedb ni mogoče sklepati o morebitnem sodelovanju v drugih vojnah na območju nekdanje Jugoslavije.
Njegove izjave so v Srbiji vzbudile precej pozornosti tudi zato, ker se dotikajo občutljivega zgodovinskega obdobja. Za del javnosti pomenijo dokaz osebne izkušnje z vojnimi razmerami, za druge pa odpirajo vprašanja o njegovih političnih in zunanjepolitičnih pogledih.
Zdravniškega poklica ne namerava opustiti
Ob njegovem političnem vzponu se je pojavilo tudi vprašanje, ali bo Srbija zaradi politike izgubila izkušenega kardiologa. Srdanović je namreč večkrat poudaril, da mu zdravniško delo pomeni veliko več kot zgolj poklic in da svojih pacientov ne želi zapustiti.
V javnosti so se zato pojavili tudi pomisleki, kako bi lahko usklajeval zahtevno politično funkcijo z delom v zdravstveni ustanovi. Če bi postal predsednik vlade, bi moral svoje poklicne obveznosti prilagoditi zakonskim pravilom in zahtevam funkcije.
Za zdaj je njegovo vztrajanje pri zdravniškem poklicu predvsem del njegove javne podobe. Predstavlja se kot človek, ki v politiko ni vstopil zaradi dolgoletnih strankarskih ambicij, temveč zaradi nezadovoljstva z razmerami v državi in podpore študentskim zahtevam.
Toda prav pomanjkanje političnih izkušenj je lahko hkrati njegova prednost in slabost. Podporniki v njem vidijo strokovnjaka, ki ni povezan z dolgoletnim strankarskim kadrovanjem, kritiki pa opozarjajo, da je vodenje države bistveno zahtevnejše od upravljanja strokovne kariere.
Kaj pravzaprav obljublja študentsko gibanje?
Srdanović in drugi predstavniki študentske liste poudarjajo predvsem potrebo po obnovi zaupanja v državne institucije. Med njihovimi prednostnimi nalogami so krepitev vladavine prava, zmanjšanje političnega vpliva na policijo, tožilstvo in sodstvo ter večja preglednost delovanja oblasti.
Posebej pomembna je tudi zahteva, da se razjasnijo vse okoliščine zrušenja nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu in ugotovi morebitna kazenska ter politična odgovornost. Tragedija je namreč postala simbol nezadovoljstva z delovanjem institucij, zato bo razplet postopkov eno pomembnejših meril, po katerih bo javnost presojala novo oblast.
Študentsko gibanje napoveduje tudi spremembe na področju izobraževanja, javnega zaposlovanja in upravljanja državnih podjetij. Zavzema se za zmanjšanje političnega kadrovanja in večjo vlogo strokovnjakov pri vodenju javnih ustanov.
Pri zunanjepolitičnih vprašanjih pa gibanje ni povsem enako liberalnim proevropskim opozicijskim strankam. Po poročanju srbskih medijev nasprotuje uvedbi sankcij proti Rusiji, Kosovo obravnava kot del Srbije, o morebitnem članstvu v Evropski uniji pa predvideva odločanje na referendumu.
To kaže, da zmaga študentske liste ne pomeni nujno popolnega preobrata na vseh področjih srbske politike. Največje spremembe napoveduje predvsem pri delovanju institucij in odnosu oblasti do državljanov, medtem ko bi lahko pri nekaterih pomembnih zunanjepolitičnih vprašanjih ohranila dosedanja stališča Srbije.
Iz volilne zmage v zahtevna pogajanja o novi oblasti
Čeprav je študentska lista na volitvah dosegla prepričljivo zmago, oblikovanje nove vlade še ni zaključeno. V Srbiji ima narodna skupščina 250 poslancev, za izvolitev vlade pa je potrebna podpora najmanj 126 poslancev.
Po razglasitvi končnih volilnih izidov mora biti sklicana ustanovna seja parlamenta, nato pa sledijo postopki potrjevanja mandatov, izbire parlamentarnega vodstva in oblikovanja nove vlade. V tem procesu bo postalo jasno tudi, kdo bo kandidat za predsednika vlade.
Srdanović je zaradi prvega mesta na študentski listi eden od možnih kandidatov, vendar sam doslej ni potrdil, da želi prevzeti premierski položaj. V gibanju poudarjajo, da imajo več ljudi, ki bi lahko opravljali različne odgovorne funkcije.
Med prepoznavnimi imeni na listi je tudi ekonomist Dejan Šoškić, nekdanji guverner Narodne banke Srbije, ki ima dolgoletne izkušnje z ekonomskimi in finančnimi vprašanji. Na listi so še številni drugi strokovnjaki in javno znane osebnosti iz različnih področij.
Kdo bo na koncu prevzel vodenje vlade, bo zato odvisno od odločitev znotraj gibanja in nadaljnjih političnih dogovorov. Prav ti bodo pokazali, kako bo študentsko gibanje svojo volilno zmago pretvorilo v dejansko izvrševanje oblasti.
Srbija pred preizkusom, ki presega enega človeka
Politični vzpon Ilije Srdanovića je zanimiv predvsem zato, ker ponazarja širše spremembe v srbski družbi. Gibanje, ki se je začelo z zahtevami po odgovornosti za tragedijo v Novem Sadu, je preraslo v politično silo, sposobno premagati dolgoletno vladajočo strukturo.
Toda volilna zmaga je šele začetek. Novo oblast čakajo vprašanja delovanja pravosodja, gospodarskih razmer, odnosov s sosednjimi državami, položaja Kosova in prihodnjih odnosov z Evropsko unijo. Pri tem bodo pomembne ne le obljube o spremembah, temveč predvsem konkretne odločitve in sposobnost njihovega izvajanja.
Srdanović je doslej deloval v okolju, kjer se odločitve praviloma opirajo na medicinsko znanje, strokovne standarde in neposredno odgovornost do pacientov. Politika je drugačna: v njej je treba usklajevati nasprotujoče si interese, sprejemati kompromise in odgovarjati za posledice odločitev, ki zadevajo milijone ljudi.
Ali bo 56-letni kardiolog iz Novega Sada dejansko postal novi predsednik srbske vlade, še ni odločeno. Njegova pot od bolnišničnih hodnikov do vrha zmagovalne volilne liste pa že kaže, kako globoko so študentski protesti spremenili politično prizorišče Srbije. Zdaj se bo začel težji del: dokazati, da je mogoče energijo protestov in zaupanje volivcev pretvoriti v učinkovito vodenje države.
Spletno uredništvo
