Tretja obsodba predsednika DZ: Stevanović si je izposodil denar, za jamstvo ponudil avto, ki sploh ni bil njegov

Zoran Stevanović v preteklosti ni bil pravnomočno obsojen dvakrat, temveč najmanj trikrat. V javnost je prišla še ena doslej širši javnosti neznana sodba, ki je leta 2011 postala pravnomočna: sedanji predsednik Državnega zbora je bil zaradi goljufije obsojen na šest mesecev pogojnega zapora. Primer je še posebej zanimiv zaradi načina, na katerega je bila po ugotovitvah sodišča goljufija izvedena – od ženske si je izposodil 2500 evrov, kot jamstvo za vračilo pa ji je ponudil avtomobil, ki sploh ni bil njegov.

Kot poroča 24UR, ki je razkril doslej širši javnosti neznano pravnomočno sodbo, primer sega v leto 2008, ko je bil Zoran Stevanović še policist. Aprila tistega leta je oškodovanko prosil, naj mu do septembra posodi 2500 evrov. Ženska mu je denar izročila, pri čemer je po besedah Mirana Šubica s portala Trma.si Stevanoviću zaupala tudi zato, ker je bil takrat policist.

Stevanović ji je kot jamstvo za vračilo denarja ponudil avtomobil. Toda prav tu se začne bistveni del zgodbe: avtomobil, s katerim je jamčil za posojilo, sploh ni bil njegov. Obveznosti nato ni izpolnil, oškodovanka pa se je obrnila na pristojne organe.

Sodišče: Z lažnim prikazovanjem jo je spravil v zmoto

Kot izhaja iz sodbe, o kateri poroča 24UR, je sodišče ugotovilo, da je Stevanović z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin oškodovanko spravil v zmoto in jo s tem pripravil do ravnanja v škodo njenega premoženja.

V tej zadevi je bil Stevanović obsojen leta 2010, sodba pa je pravnomočna postala leto pozneje. Izrečena mu je bila šestmesečna zaporna kazen, vendar pogojno, pod pogojem, da v preizkusni dobi treh let ne stori novega kaznivega dejanja.

Sodišče je določilo še poseben pogoj. Stevanović je moral v enem letu po pravnomočnosti sodbe oškodovanki vrniti 2500 evrov.

S tem pa postaja zgodba o kazenski preteklosti sedanjega predsednika DZ precej širša, kot je bilo znano doslej.

Ne ena, ne dve – najmanj tri pravnomočne obsodbe

V javnosti sta bili že pred tem znani dve drugi pravnomočni obsodbi Stevanovića. Ena se je nanašala na ogrožanje varnosti, druga pa na poskus goljufije zavarovalnice. Zdaj razkrita goljufija z 2500 evri je tako najmanj tretja znana pravnomočna obsodba.

Posebej odmevna je bila obsodba zaradi poskusa goljufije zavarovalnice. Šlo je za prometno nesrečo iz leta 2005, po kateri je Stevanović od zavarovalnice zahteval povračilo škode. Zavarovalnica zahtevku zaradi suma glede okoliščin nesreče ni ugodila, sodni izvedenec pa je ugotovil, da se nesreča ni mogla zgoditi tako, kot sta jo opisovala Stevanović in soobtoženi. Sodišče je Stevanovića obsodilo na 800 evrov denarne kazni, sodba pa je leta 2010 postala pravnomočna.

Ta primer je dobil še dodatno politično težo, ker je Stevanović pred letošnjimi volitvami prav za 24UR zanikal, da bi bil zaradi poskusa preslepitve zavarovalnice obsojen. Ko je 24UR pridobil pravnomočno sodbo, se je pokazalo, da njegove navedbe niso držale.

Zdaj je prišla v javnost še tretja sodba.

Danes je predsednik Državnega zbora

Razkritje ima posebno težo zaradi položaja, ki ga Stevanović zaseda danes. Po letošnjih parlamentarnih volitvah je postal predsednik Državnega zbora in s tem prevzel eno najvišjih državnih funkcij.

Prav zato zgodba ni več zgolj vprašanje zasebne preteklosti posameznika. Predsednik DZ vodi delo osrednje zakonodajne institucije v državi, predstavlja Državni zbor ter ima pomembno institucionalno in protokolarno vlogo.

Toda tukaj je treba narediti zelo pomembno pravno ločnico.

Stevanović danes po zakonu velja za neobsojenega.

Omenjene obsodbe so bile po poteku zakonsko določenega časa izbrisane iz kazenske evidence. Zakonska rehabilitacija pomeni, da se obsodba izbriše in da nekdanji obsojenec pravno velja za neobsojenega. Zato lahko Stevanović danes predloži tudi potrdilo o nekaznovanosti.

To pa seveda ne pomeni, da pravnomočne sodbe v preteklosti niso obstajale.

Stevanović: Gre za stare, zaključene in izbrisane zadeve

Na najnovejše razkritje se je odzval tudi kabinet predsednika Državnega zbora.

Kot poroča 24UR, so sporočili, da Stevanović »starih, zaključenih in izbrisanih zadev, ki niso povezane z njegovim političnim delovanjem, ne namerava komentirati«. Obenem poudarjajo, da lahko kadar koli predloži potrdilo o nekaznovanosti in da zoper njega trenutno ne poteka noben kazenski postopek.

Pravno je njegov sedanji položaj torej jasen: stare obsodbe so izbrisane iz kazenske evidence.

Toda vprašanje javnega interesa je nekoliko drugačno.

24UR ob tem navaja tudi stališče informacijskega pooblaščenca, da absolutne javne osebnosti ne morejo pričakovati, da bi bila zaradi rehabilitacije iz zgodovine izbrisana tudi sam dogodek in nekdanja obsodba.

Največje vprašanje ni več samo obsodba, ampak tudi zanikanje

Pri zgodbi je pomembna še ena okoliščina. Problem za predsednika DZ ni zgolj dejstvo, da so se dogodki zgodili pred mnogo leti.

Stevanović je namreč eno od preteklih obsodb – zaradi poskusa goljufije zavarovalnice – pred letošnjimi volitvami za 24UR izrecno zanikal. Na vprašanje, ali je bil zaradi tega primera obsojen, je odgovoril nikalno. Pozneje pridobljena pravnomočna sodba je pokazala drugače.

Sedaj se je izkazalo še, da doslej javno znani dve obsodbi očitno nista bili vse.

Po razkritju 24UR tretja sodba kaže, da je bil Stevanović zaradi goljufije obsojen še v ločenem primeru: oškodovanka mu je posodila 2500 evrov, on pa ji je kot jamstvo ponudil avtomobil, ki ni bil njegov. Sodišče je ugotovilo njegovo kazensko odgovornost, izreklo pogojno zaporno kazen in mu naložilo vračilo denarja.

Zato se po novem razkritju odpira predvsem vprašanje transparentnosti človeka, ki danes vodi Državni zbor.

Nihče mu zaradi izbrisa obsodb ne more odrekati sedanjega pravnega statusa neobsojene osebe. Iz odziva njegovega kabineta prav tako izhaja, da zoper Stevanovića trenutno ne poteka noben kazenski postopek.

Toda zgodovinsko dejstvo ostaja: sedanji predsednik Državnega zbora je bil v preteklosti pravnomočno obsojen najmanj trikrat.

In po zadnjem razkritju vprašanje ni več samo, kaj se je zgodilo pred petnajstimi ali dvajsetimi leti.

Vprašanje je tudi, ali je javnost pred volitvami o človeku, ki danes zaseda eno najvišjih funkcij v državi, vedela vse, kar bi morala vedeti.

Spletno uredništvo