Evropska komisija je odločila o pobudi My Voice, My Choice. Odločitev je bila pravno pričakovana, politično interpretirana in v Sloveniji hitro uporabljena kot orožje v domačem obračunu. A bolj kot vsebina odločitve je zaskrbljujoč ton, ki ga je ob tem ubral del politične elite. Ko evropski poslanec razpravo o pravicah žensk zreducira na posmeh, zbadljivke in osebno diskreditacijo, se ne odpira več vprašanje pristojnosti EU. Odpira se vprašanje kulture. In meje.
Evropski poslanec Matej Tonin je ob odločitvi Evropske komisije zapisal, da se je zgodilo “natanko nič”, govoril o “telenovelah po hodnikih”, o “fajterkah”, ki naj bi “zapravile milijon evrov”, in politični pobudi pripisal izključno strankarsko motivacijo. Takšna komunikacija ni zgolj politična kritika. Je posmeh. Je trivializacija. Je način govora, ki nasprotnika ne vidi kot sogovornika, temveč kot tarčo.
V demokraciji je povsem legitimno nasprotovati iniciativi. Povsem legitimno je zagovarjati subsidiarnost in trditi, da EU nima pristojnosti. Toda način, kako se to počne, določa standard javne razprave. In ko standard postane zaničevanje, se prostor razprave zoži.
To ni več vprašanje leve ali desne politike. To je vprašanje ravni.
Ko se javni prostor spremeni v areno
Politična retorika danes pogosto temelji na hitrem učinku. Važno je, da zapis odmeva. Da zbode. Da sproži aplavz lastnega tabora. V tem tekmovanju ni prostora za zadržanost ali spoštovanje. Zmaga tisti, ki je bolj ciničen.
A tak slog ni brez posledic.
Če politični predstavniki govorijo zaničevalno, zakaj bi se državljani zadrževali? Če je posmeh legitimno politično orodje, zakaj bi bile meje na družbenih omrežjih strožje? Če lahko izvoljeni funkcionarji reducirajo nasprotnike na karikaturo, zakaj bi se običajni uporabniki zadrževali pri komentarjih?
In potem se čudimo, da je javni prostor brutalen.
Ni neposredne enačbe med eno objavo in grozljivim dejanjem, kot je bil primer mučenega in mrtvega kužka, obešenega na plakat. Za takšno dejanje so odgovorni storilci. Toda družbena klima ne nastane sama od sebe. Nastaja iz tona. Iz normalizacije agresije. Iz občutka, da je vse dovoljeno.
Ko se razčlovečenje začne pri besedah, nikoli ne ostane samo pri besedah.
Politika brez odgovornosti
Najbolj nevarno pri takšni komunikaciji je sporočilo, da zanjo ni posledic. Da je politično zaničevanje sprejemljivo. Da je diskreditacija del igre. Da je osebna trivializacija legitimna strategija.
V takem okolju izgubljamo nekaj temeljnega: občutek, da je javni prostor skupen prostor. Namesto tega postane bojišče, kjer šteje udarec.
Politični predstavniki imajo večjo odgovornost kot anonimni komentatorji. Njihove besede imajo težo. Njihov ton postavlja standard. In ko standard pade, pade za vse.
Ali res želimo politično kulturo, kjer se resna vprašanja – naj bodo to pravice žensk, socialna politika ali varnost – obravnavajo z ironijo in zasmehovanjem? Ali res želimo javni prostor, kjer je poniževanje nasprotnika legitimna oblika argumenta?
To ni vprašanje ideologije. To je vprašanje civilizacijske ravni.
Družba mora postaviti mejo
Če takšno retoriko sprejmemo kot normalno, se bo stopnjevala. Če jo nagradimo z aplavzom, bo postala pravilo. Če jo ignoriramo, bo postala standard.
Demokracija ni samo pravica do govora. Je tudi odgovornost za govorjeno. Svoboda izražanja ne pomeni svobode od posledic.
Prihajajoče volitve bodo odločale o programih, koalicijah in političnih usmeritvah. A hkrati bodo tudi signal. Signal o tem, kakšno komunikacijo sprejemamo kot legitimno. Signal o tem, ali želimo javni prostor, v katerem prevladuje posmeh, ali takšnega, kjer razprava temelji na argumentih.
V nedeljo 22. marca bodo volivke in volivci imeli priložnost pokazati, kaj si mislijo o takšnem tonu. Pokazati, ali tak slog sodi v naš prostor ali ne. Pokazati, ali si želimo politike, ki razdvaja z ironijo, ali politike, ki spoštuje sogovornika, tudi ko se z njim ne strinja.
Vsaka družba prej ali slej pride do točke, ko mora reči: do tukaj in ne dlje.
Morda pa smo prav tam.
Spletno uredništvo
