Skrivnostna izginotja otrok v Jugoslaviji: Je šlo za trgovino?

Ali so obtožbe, ki jih je izrekla Urška Klakočar Zupančič, resnične? Kaj je preiskovala komisija, ki je obravnavala pričevanja staršev, ki so jim povedali, da so njihovi otroci umrli, vendar umrlih niso nikoli videli? Ali se za temi zgodbami skriva temačna resnica o trgovini z otroki? V obdobju med letoma 1965 in 1991 naj bi na območju nekdanje Jugoslavije po ocenah prodali več kot 20 tisoč otrok. Zaskrbljenost se je povečala, saj starši umrlih otrok niso smeli videti, nekateri mrliški listi obstajajo, vendar ni obdukcijskih zapisnikov ali informacij o truplih v patologiji, mnogi pa niso vedeli, kje so otroci pokopani.

Dragana Naumouski je rodila sina v mariborski porodnišnici:

“Ko sem rodila, so mi povedali, da je otrok povsem zdrav. Moj mož ga je videl takoj po rojstvu, a naslednji dan so mi rekli, da je umrl.”

Svojega otroka nikoli ni videla ali pokopala, odpustnice ni prejela, do nje je prišla šele kasneje. Vendar dejstva niso sovpadala:

“Na odpustnici, ki sem jo dobila 23 let kasneje, piše, da sem bila iz bolnišnice odpuščena po 11 dneh, skupaj z otrokom, ki ni bil cepljen, in da mu moram do prve kontrole, ki je tega in tega datuma, dajati po 5 kapljic AD 3.”

Zahvaljujoč naporom slovenskih društev so slovenske matere aprila 2024 končno dobile glas v novoustanovljeni preiskovalni komisiji o primerih domnevno ukradenih otrok. Simona Seremet Kalanj je prepričana, da ve, kaj se je zgodilo:

“Trgovina z dojenčki. Ti otroci so bili prodani nekomu, nekam, ne vemo, kam.”

Mirjana Baksa je pred 24 leti rodila hčerko, takrat še ni vedela, da jo bo v porodni sobi zadnjič stisnila v svoj objem.

“Naslednji dan so rekli, da ima trebušček napet, in da moram dati podpis za operacijo, da oni vidijo, kaj se dogaja.”

Papir je podpisala v dobri veri, vendar se je za deklico izgubila vsaka sled. Mami so povedali, da je otrok umrl, vendar družina nikoli ni prejela dokumentov o smrti ali trupla, čeprav so zanj prosili. Mnogo let kasneje, ko so prosili za pomoč, na kirurgiji niso našli sledi o otroku.

Razkrivanje resnice

Podobna je zgodba Milene Mire Klemenc. Po rojstvu dvojčkov so ji sporočili, da je drugi umrl. Ko ga je želela videti, so jo zavrnili z besedami, da obdukcija še traja. Naposled je obupala:

“In sem res verjela, da je umrl. A ni imel ne groba, ne ničesar, v dvomih sem vseh 39 let, kaj se je dogajalo.”

Patologi so ji kasneje potrdili, da ga nikoli niso obravnavali.

Svojega brata celo življenje išče tudi Natalija Franko.

“Moji mami so ga med porodom vzeli, niso ji ga dali v naročje, odnesla ga je ena gospa iz porodne sobe brez razlage, potem so ji sporočili, da je bil premeščen v Ljubljano, da slabo diha.”

Očetu so nato povedali, da je fant umrl pri porodu, medtem ko so mami govorili le, da je s fantom slabo in da umira. Iz porodnišnice sta odšla brez dokumentov, ki po pošti nikoli niso prispeli.

Preiskovalna komisija in politične bitke

Komisija, ki jo vodi poslanka Alenka Jeraj iz SDS, je svoje ugotovitve zapisala v 345 strani dolgo vmesno poročilo, ki ga državni zbor ni potrdil, ker so poslanci Gibanja Svoboda glasovali proti, kljub podpori poslancev Socialnih Demokratov. Predrad Baković iz SD je poudaril:

“In jaz upam, da bodo tudi te aktivnosti preiskovalne komisije stimulirale tudi sodišča in tožilstva, da bodo sami pričeli z aktivnostmi in s predlogi za preiskovanje teh zadev. Zato se mi zdi, da je prav, da se naslonijo na ugotovitve preiskovalne komisije in seveda tudi, da se nadaljuje preiskovalna komisija tudi v naslednjem mandatu.”

V vmesnem poročilu je komisija odkrila številne pomanjkljivosti, odstopanja in kršitve pri vodenju matičnih knjig, v zdravstvenih evidencah, postopkih pokopa in pri posvojitvah. Gostja v studiu je bila predsednica parlamentarne komisije Alenka Jeraj. Na vprašanje, ali je mogoče trditi, da je prihajalo do namerne otrojitve otrok staršem, je dejala:

“Zaenkrat tega ne moremo trditi, zato tudi predlagamo, da bi v novem sklicu bila ponovno sestavljena komisija in bi nadaljevala delo, kjer smo mi končali. Ugotovili smo cel kup nepravilnosti, da marsikje dokumentacije sploh ni, mogoče se je izgubila glede na časovno oddaljenost, ampak ne glede na vse, so tudi takrat veljali zakoni, in bi morale stvari teči tako kot je treba, na primer vpis v rojstno matično knjigo v določenem roku, v matično knjigo umrlih … Vse to se je zamujalo ali pa popravljalo dokumente.”

Razkrivanje dejstev ali nova pot?

Je možno, da bi bili ti otroci predmet trgovine?

“Vemo za primere iz drugih republik bivše države, mame, ki že desetletja iščejo svoje otroke, ne verjamejo, da so mrtvi, pač po nekih lastnih občutkih pravijo, da ne morejo prižgati sveče, ker nimajo občutka, da je ta otrok mrtev. Zdaj, lahko je to, ker se niso mogli posloviti, ampak bolj verjetno pa je, da se je res nekaj nezakonitega dogajalo.”

Glede očitkov Urške Klakočar Zupančič je pojasnila, da je bil na prošnjo družine izkopan en grob. Družina odgovore išče že 43 let – želeli so vedeti ali je v grobu res njihov otrok.

“S punčko je bilo vse v redu, zdravili so jo, potem pa so sporočili, da je umrla. Oče jo je obiskoval in je bilo vse v redu, res pa je bila iz Ptuja premeščena v Maribor. Nato so dobili telegram, da je punčka umrla, seveda so bili šokirani, ker jim nihče ni rekel, da lahko umre. Prav tako so dobili zaprto krsto, ki je niso smeli odpreti.”

Starši so se zato, kljub pogrebu, obrnili na komisijo. Sedaj bodo skušali ugotoviti identiteto otroka.

“Tisto, kar je posebno pri tem, ali pa čudno, je zapestnica, ki jo je imel otrok, sicer s podatki mame, vendar ima kovinsko zaponko. Takrat pa ni bilo kovinskih zaponk, bile so plastične zaponke.”

Glede dela komisije je poudarila, da so delali zelo previdno, da ne bi povzročali novih travm ali krivic.

Spletno uredništvo Toti Maribor