Spomin na 11. september: Poziv vsem ladjam, 24 let kasneje
Junaška prizadevanja gasilcev, policistov in številnih drugih reševalcev po katastrofi Svetovnega trgovinskega centra 11. septembra so dobro dokumentirana. A še ena skupina “reševalcev” je tistega groznega dne odigrala pomembno vlogo: komercialni mornarji.
Teroristični napad, ki je zahteval tisoče življenj, je prav tako pustil številne preživele ujetih na južnem vrhu otoka Manhattan. Mornarji, ki si služijo kruh v in okoli newyorškega pristanišča, so se odzvali z vsem, kar so imeli na voljo. Obalna straža je ocenila, da je bilo z Manhattna evakuiranih približno milijon ljudi.
“Telefoni so začeli zvoniti brez prestanka,” se spominja poročnik Bob Post, ki je bil tistega jutra nadzornik straže v kontrolnem centru U.S. Coast Guard’s Vessel Traffic Service New York (VTS) na Fort Wadsworthu na Staten Islandu. “Sprva smo mislili, da gre za nesrečo, zato smo vse lokalne enote Obalne straže postavili v pripravljenost, če bi bile potrebne. A po drugem udaru smo vedeli, da to ni nesreča, in takoj smo zaprli pristanišče.”
Hitro mobiliziranje
Ko se je sesul južni stolp, so se tisoči prestrašenih ljudi zgrnili proti obali, da bi ušli zadušljivemu prahu. Približno 25 minut kasneje je padel še severni stolp. Policijska enota newyorške luke in Obalna straža sta nemudoma sprožila radijske klice za vse plovila v bližini, da začnejo prevažati ljudi iz območja. Praktično vsak manjši čoln v pristanišču se je odzval. Ogromno floto so sestavljali vlačilci, trajekti, turistične ladje, policijski čolni, gasilske ladje, reševalne ladje Obalne straže, vseh sedem plovil Korporacije inženirjev New York District ter nekaj rekreativnih plovil, ki so se zbrala v območju Battery Parka (nekaj ulic južno od Svetovnega trgovinskega centra na koncu Manhattna).
“Ko so se zgradbe porušile, je bilo množično hitenje ljudi proti vodi,” je povedal glavni častnik Brandon Brewer iz USCG, ki je bil tistega jutra na dolžnosti v stavbi agencije na Battery Parku. “Ljudje so tekli skozi park, preskakovali klopi in piknik mize.”
Do takrat je bilo že več deset vlačilcev na prizorišču, ki so se ob morski steni postavili drug ob drugega. “Bilo je kar neverjetno za gledati,” je rekel Brewer. “Posadke vlačilcev so izdelale doma narejene znake in obesile rjuhe, ki so jih posprejali z barvo, da bi ljudje vedeli, katera ladja gre kam. Kapitani in njihove posadke so bili na pomolu skupaj s policisti in gasilci, ki so usmerjali vsakogar na čolne. Mislim, da je bilo to zelo pomirjujoče za ljudi, da so prišli in jim je bilo takoj povedano, kam morajo iti.”
Največja masovna vodna evakuacija v zgodovini mesta se je začela upočasnjevati okoli 16. ure in je bila več ali manj zaključena do 20. ure. Na koncu poti so trajekti in druga plovila odložili pretresene preživele v objem lokalnega osebja nujnih služb, ki so nudili prvo pomoč in medicinsko oskrbo. Ljudje so bili po potrebi oprani in dekontaminirani ter preskrbljeni s čistimi oblačili, hrano, vodo in zavetjem. Organiziran je bil prevoz za tiste, ki so bili daleč od doma. “Večina teh ljudi je bila od glave do pete prekrita s tistim prahom,” je povedala JoAnne Conroy iz Seastreacka. “Na srečo so bile vse poškodbe zelo lahke. Zdi se, da si bodisi odšel od tam bodisi sploh nisi preživel.”
Največja vodna evakuacija v zgodovini mesta je bila mogoča le zaradi skupnih prizadevanj lokalne pomorske skupnosti. “Obalna straža in ljudje New Yorka so se res zanašali na vlačilce in trajekte, da se je to zgodilo,” je dejal Brewer iz Obalne straže. “Izgledalo je brezhibno, kot da je bilo popolnoma načrtovano, čeprav je bilo jasno, da so vsi delali po občutku.” Lt. Post iz USCG VTS New York se je strinjal. “Bilo je kar neverjetno, kako dobro so se vsi skupaj povezali. Običajno so ti ljudje vsi ostri konkurenti, a so vse pustili in opravili odlično delo.”
Spletno uredništvo Naša Ljubljana
