Zakaj ne želim več v Slovenijo, nazaj!

Že dvajset let se ukvarjam z reševanjem osebnih in poslovnih kriz, ki so nastale zaradi osebnih motenj, katere izhajajo iz otroštva. Tako sem se specializiral za »rezanje« vezi iz prekelosti in razvijanje potencialov, ki so zaradi psiholoških »smeti« spale toliko časa.

 

V vseh teh letih, sem »odrešil« vsaj 1000 oseb, po vsem svetu. Kovačeva kobila, pa je ponavadi bosa oz. gre veliko bolj počasi, saj si sam znotraj problema in potem ne vidiš rešitve. No ja v tem primeru bi lahko kot izgovor dejal, da nisem našel dovolj dobrega psihoterapevta zase.

 

Če se vrnem v svoje otroštvo se spomnim, da me je bilo nekaterih stvari »sram«, namreč zelo hitro me je začelo zanimati vesolje, tako so moje prve knjige iz knjižnice bile o Vesolju. Zato sem vedno pazil, da me nihče ne vidi, katere knjige sem si sposojal in bral na skrivaj. Nikakor nisem našel sogovornika, bil sem star 9 let. Isto leto sem tudi začel plesati v plesni skupini. Pri desetih letih sem začel pisati pesmi, na skrivaj. Bil sem drugačen, čutil sem, da vse kar sem počel, ni bilo sprejemljivo za okolico, kjer sem živel; v predmestju Ptuja. Tako sem se oddaljil od družbe in se zaprl v svoj svet, kjer sem ustvarjal. Imel sem svoj laboratorij, kjer sem ustvarjal »mila«. Pisal sem zgodbe in pesmi. Vse stene sem imel polepljene s slikami planetov in zvezd. Hkrati pa smo v družinskem krogu imeli prisoten alkohol in posledično nasilje, tako da sem se popolnoma izoliral iz tega sveta. Začel sem živeti v nekem svojem svetu. Šele v srednji šoli sem razumel, da mi je okolje v katerem sem živel postalo pretesno. A še vedno sem ostajal v domačem kraju.

 

Zakaj pišem o otroštvu, če želim dati odgovor na vprašanje »Zakaj ne želim več nazaj v Slovenijo?« moram pričeti pri vzroku, ki je v velikih primerih v otroštvu. Torej je vedno pomemben prvi korak; zakaj nekaj danes ne želiš.

 

Študiral sem v sosednjem Mariboru, kamor sem se vsak dan vozil iz Ptuja. Potem dobil prvo službo v domačem kraju, kjer sem potem tudi odprl podjetje. Poročil sem se z domačinko in ostala sva v domačem kraju. V vseh korakih, ki sem jih izvajal, sem bi nezadovoljen. Vse to sem vedel, čutil, ampak nisem imel moči, da bi to presegel. Čeprav sem takrat že delal, kot psihoterapevt. Dokler se en dan pri 30 letih nisem prelomil, enostavno nisem več mogel dihati, dobesedno sem začel »bruhati«, kjer koli sem imel slab občutek. Poiskal sem si osebnega trenerja za kondicijo, začel zahajati na različne energetske terapije… in tako počasi zbral dovolj poguma, da sem se pri 33 ločil in končno odšel iz Ptuja. Ampak očitno ne dovolj daleč, saj sem še vedno bil nezadovoljen s sprejemanjem okolice, enostavno se nisem počutil zadovoljnega, zato sem pričel izkati nove izzive in tako kandidral za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, po priporočilu. Tega se še takrat nisem zavedal, ampak padel sem v krog, ki je skoraj 40 let deloval v enaki sestavi in jaz sem bil v tem krogu, kot vsiljivec. Ko sem pogledal stvari malo iz daljave, sem v bistvu videl, da gre za močno povezano »združbo« ali, kot se moderno reče »Lobiji«. V tistem trenutku sem razmišlaj o Lobiji tako:

 

»Lobiji v športu ali interesne skupine, niso nastale načrtno ali so to kakšne profesionalne skupine, temveč gre izključno za osebe, ki jim je to edini smisel življenja! To lahko zatrdim po treh letih intenzivnega dela v nacionalni panožni zvezi, ter skozi svoje strokovne oči.

Vsako združenje je nastalo na podlagi nekih interesov, katero so ustanovili nadebudni fantje, da so se preko teh druženj zabavali, veselili in hkrati tudi razvijali. Vendar v nekem obdobju, ko so to svojo potrebo zadovoljili, so se nekateri odmaknili iz teh združenj, saj so imeli višje cilje. Oziroma drugače povedano. Če si v življenju ne postavimo na prvo mesto osebnega cilja, nikoli ne bomo zadovoljni, temveč bomo ves čas iskali smisel v delu, hobijih, drugih… In tako tisti fantje, ki so imeli edini smisel življenja druženje preko športa, so po desetletjih, če vedno aktivni člani teh združenj, kar je njihov edini stimulus življenja. In ti fantje v bistvu predstavljajo Lobije v Športu.

 

V omenjenih lobijih v športu v bistvu ne gre v prvi vrsti za denar, temveč za »hrano«, ki polni njihov ego (če se grobo izrazim). Ti lobiji, ponavadi nimajo kakšne pomembne funkcije, če jo sploh imajo. Imajo pa s svojimi neposrednimi komentarji zelo močan vpliv na tiste, ki vodijo in odločajo. Te lobistične skupine namreč danes imenujemo »»strici iz ozadja««. Torej gre za starejše osebe, ki uživajo ugled v združenju, ki so ga sami nekoč ustvarili. Človeška psihologija pa deluje na ta način, da za nekoga, ki je dolgo zraven, pač vse ve, pa čeprav, se v svojem bistvu ni premaknil že 30 let in je že vsa tehnologija in metoda športa odšla daleč v prihodnost, glede na njegov način razmišljanja.

 

In vsaka športna zveza ima tak klub »stricev iz ozadja«, ki imajo svojo mizo v klubskem baru in od tam vodijo dnevno in strateško politiko tistega športa. V bistvu niti ne mislijo slabo, samo komentirajo, oni se samo zabavajo, da jim ni dolg čas. Osebe, kot so trenerji, funkcionarji, ki pa samo občasno prihajajo v njihovo bližino in poslušajo njhove debate ali se celo z njimi pogovorijo, pa imajo občutek, da oni točno vedo, kaj je potrebno narediti in takoj s slabo vestjo odhitijo prenašat informacije naprej (samo zato, ker je njihova samozavest nizka in nimajo lastnega cilja oz. identitete). Ker pa pri prenosu informacij vedno pride do popačenja in slabega razumevanja, se informacija, ki so jo »strici iz ozadja« posredovali, tako za zabavo, preko enega od kurirjev na predsedstvo ali v množico, lahko povzroči nezmerne razežnosti in gmotno škodo. Če povem na primeru iz osebnih izkušenj; kot predsednik nacionalne zveze sem moral zagotoviti dodatna sredstva, da smo sezono izpeljal do konca, zato sem na banki vzel kredit, kjer sem zastavil svoje premoženje, delno tudi podjetje, ker so »strici iz ozadja« dejali, da nekaj zagotovo delam narobe, so ostali organi blokirali poslovanje zveze, da bi te govorice preverili. Ker je prišlo do blokade zveze, je prišlo tudi do blokade mojih poslovnih računov, kar je na koncu prineslo, da se je podjetje znašlo tik pred propadom, odpustiti sem moral 12 zaposlenih, s tem ogrozil 12 družin, izgubil sem zaupanje pri bankah, poslovnih partnerjh in na koncu še v javnosti (podjetje je bilo na 121 mestu nahitreje rastočih podjetij v Sloveniji, na lestvici Gazela za leto 2012). In to samo, ker so »strici iz ozadja« nekaj sumili. Torej neka nepomembna debata ob pivu, da si skrajša popoldne, lahko nekaj ljudem popolnoma uniči življenje, kot tista zgodba o zamahu metulja s krili v Afriki, ki je v srednji ameriki povzročil orkan…

 

Torej strici iz ozadja so v resnici neškodljva druščina, ki si samo krajša čas. Težava pa je v nesamozavesti in nedoraslosti ostalih, ki se gibljejo okoli njih. Kateri ne vedo, kaj je res in kaj ni. Torej kdo je kriv, strici ali fantki okoli njih? V bistvu eni in drugi. Če naredim primerjavo z zelenjavnim vrtom in so ti fantje mlada solata, ki se mora razrasti… vendar če je vrt poln plevela, se nikoli ne bo razrasla v bujno solato, temveč bo vedno ostala pritlikava in neokusna. Zato je potrebno ta plevel najprej odstraniti, da lahko solata normalno raste. Enako bi moralo biti v športnih zvezah. S »strici iz ozadja« bi bilo potrebno narediti, varno razdaljo in bi morali imeti funkcijo modrih mož, kjer bi predvsem svetovali. Med tem, ko aktualni  mladi funkcionarji, bi morali predvsem graditi na samozavesti, na svoji realni samopodobi, da bi lahko, sami odločali o svoji usodi in o novih smereh športnih zvez. Sami pa bili toliko stabilni, da bi mnenje modrih mož, vzeli samo kot nasvet pri sprejemanju odločitev, ne pa kot absolutna resnica.«

 

Ker sem v tistem trenutku prišel v svoji kampaniji zelo blizu zmagi, sem začel opozorila dobivati iz vseh področjih, kazenske ovadbe, neresnične medijske objave, onemogočenje poslovanja… samo da nikoli več ne bi pomislil, da še kdaj poskušam priti v njihov krog. Morda lahko opišem primer, ki se je zgodil en dan pred volitvami za predsednika OKS. Fakulteta za Šport UM je praznovala 50 let na Ljubljanskem gradu, kjer sva bila prisotna oba kandidata. Izgledalo je tako, da sem jaz bil na enem koncu, on na drugem koncu dvorane. Jaz sem stal sam in vsi okoli njega. Čez 15 minut je prišel do mene takratni predsednik republike in mi čestital za pogumno dejanje. Lahko rečem, da gre za lobij, katerega se boji sam vrh države in temu primerno sem bil obravnavam in »kaznovan«.

 

Ker je bilo to obdobje, ko sem že delno živel v Beogradu in tam vpisal doktorat s področja Kriznega vodenja, sem se potem popolnoma preselil v Beograd, od tam pa kasneje v Severno ameriko, Južno Ameriko, Arabski Emirati in na koncu v Švico. Izhodišče mi je bil še vedno Beograd.

 

V Slovenijo sem se vrnil pred dvema letoma z nameno, da uredim vse odprte stvari, ki so še ostali iz tistih časov. Seveda, ker pa sem ponovno želel ustvariti tudi poslovno okolje tukaj, je to bilo skorej nemogoče. Bilo je zavračanje na podlagi tega, kar je bilo zapisanega pred desetimi leti na internetu in nikoli preverjeno. Vsak posel sem moral posebaj dokazovati, kaj je bilo res in kaj ne, nekateri pa so enostavno dejali, da se bojijo, da bodo padli v kakšno medijsko afero. In tako sem se odločil, da ponovno odpravim nazaj v tujino. Čeprav sedaj živim v Sloveniji, delam pa v tujini, se tukaj ne počutim dobro, kot da sem okužen... no sedaj smo skoraj vsi. Ampak enostavno si življenja v Sloveniji več ne predstavljam. Tako, da bom najbrž po končani krizi odšel tudi živet nekam drugam. Razen če aktualna politika in razmere ne postavijo vse na glavo.