Connect with us

Pozdravljeni, kaj iščete?

Kolumna

Začetek nove Evrope?

dr. Dimitrij Rupel

Jeseni bo minilo trideset let od znamenite Pariške listine za novo Evropo. Leto 1990 je bilo sploh znamenito.

 

V Sloveniji se je začelo z ustanovitvijo Demosa, doseglo vrh z volitvami in prvo demokratično vlado, končalo pa s plebiscitom. V Parizu so se 18. novembra sestali voditelji 34 držav članic Konference o varnosti in sodelovanju (Jugoslavijo je zastopal Srb Borisav Jović, ki ga je poleg jugoslovanskega zunanjega ministra hrvaškega rodu Budimirja Lončarja spremljal tudi pisec teh vrstic) in podpisali listino, ki govori o “novi dobi demokracije, miru in enotnosti”, o času “globokih sprememb in zgodovinskih pričakovanj”:

“Končano je obdobje evropskih konfrontacij in delitev. Izjavljamo, da bodo naši odnosi odslej utemeljeni na spoštovanju in sodelovanju. Evropa se osvobaja dediščine preteklosti. Pogum mož in žená, moč človeške volje in moč idej Helsinške sklepne listine so odprli novo obdobje demokracije, miru in enotnosti v Evropi. Naš čas je namenjen izpolnitvi upov in pričakovanj, ki so jih naša ljudstva cenila desetletja: dosledne privrženosti demokraciji, ki je utemeljena na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah; blaginji s pomočjo gospodarske svobode in družbene pravičnosti; in enaki varnosti za vse naše države.”

 

Med udeleženci vrhunskega sestanka so bili ameriški predsednik George Bush starejši, sovjetski Mihail Gorbačov, kancler pravkar združene Nemčije Helmut Kohl, francoski predsednik François Mitterrand in prva ministrica Združenega kraljestva Margaret Thatcher. Za Britanko je bila to zadnja mednarodna konferenca, saj je 28. novembra – po 11 letih in pol – morala odstopiti s položaja. O konferenci je zapisala tele besede: “…(Pariški vrh) je zaznamoval formalni – čeprav žal ne dejanski – začetek tiste nove dobe, ki jo je predsednik Bush imenoval ‘novi svetovni red’.” Iz radovednosti sem v svoji knjigi Skrivnost države poiskal mesto, kjer opisujem svojo udeležbo v Parizu. Takole piše:

“Pariška konferenca, ki je sicer potrdila lep in pameten dokument, t. i. Pariško listino, je bila nemara zadnji vsenarodni dogodek, ki ga je označevalo zavezništvo velikih sil pri vzdrževanju ravnotežja in seveda pri zaviranju osvobodilnih procesov. Te procese imenujemo osvobodilne pri nas: velike sile jim pravijo dezintegracija. Vsem skupaj je bilo do tega, da čim dlje ostane tako, kot je bilo. S tem je konferenca – kot rečeno – kljub koristnim sporočilom in določenemu napredku povedala, da še nima pravega odgovora na to, kar se je zgodilo v Evropi v zadnjem letu. Pariška konferenca je bila na neki način zadnji dogodek starega sistema in starega koncepta. Evropski in ameriški politološki inštituti niso imeli pripravljenega nič novega. Nobenega glasu o tem, kako bi rešili spore v SZ in Jugoslaviji, nobenega glasu o reševanju nacionalnih in manjšinskih problemov. Pa bi lahko že takrat predvideli notranjo ureditev Bosne in Hercegovine!

V Versaillesu sem govoril s Havlom in Mockom, rokoval sem se z Gorbačovom, precej jeze pa sem povzročil vodji jugoslovanske delegacije Joviću, ker sem brez njegovega dovoljenja sklical slovensko novinarsko konferenco, ki so mi jo v zadnjem trenutku prepovedali, vendar sem jo navsezadnje prestavil v prostore Ljubljanske banke na Champs Élysées. Novinarjem smo razdelili Memorandum o stanju jugoslovanske krize in o namerah Republike Slovenije. Še slabše se je godilo predstavnikom baltskih republik, ki jih je Mitterrand dobesedno nagnal s konference. Lahko si mislim, kaj sta si med baletno predstavo šepetala drug poleg drugega sedeča Gorbačov in Jović; listke pa sta si s pomočjo zunanjih ministrov Bakerja in Ševardnadzeja pošiljala tudi ameriški in sovjetski predsednik.

 

V zvezi s Pariško listino se zdijo umestne najmanj tri opazke:

1.21. november 1990 je nemara posrečen datum, če hočemo označiti konec hladne vojne, malo manj posrečen pa se zdi, če naj bi pomenil dokončen prelom z dotedanjim svetovnim redom. Pred Parizom je res prišlo do padca berlinskega zidu, do združitve Nemčij, in Vaclav Havel je že bil predsednik Češkoslovaške. Nekateri so upali, da bi KVSE (oz. poznejša OVSE) lahko postala model nove varnostne ureditve, Genscher je celo – v skladu z zavezo o zahodnem partnerstvu z Moskvo – predlagal razpustitev Nata in Varšavskega pakta. Varšava, Praga in Budimpešta, predvsem pa Kohl se s tem niso strinjali. Mitterrand je razmišljal o Evropski konfederaciji pod francoskim vodstvom, ki bi bila alternativa vključevanju novih članic v Evropsko skupnost. Mitterrandov projekt je predvideval vključitev Sovjetske zveze, vendar izključitev ZDA. Poljaki (Mazowiecki) so še nasprotovali združevanju Nemčij in dopuščali navzočnost sovjetskih čet na svojem ozemlju – dokler se ne uredi poljsko-nemška meja. (Višegrajska skupina, ki se je želela pridružiti Natu, je nastala po Parizu, februarja 1991.) Padec berlinskega zidu in konec hladne vojne sta bila težava za nevtralne države in Jugoslavijo, ki so vedno vroče podpirale helsinški proces, vendar njihova vloga tretjega, vmesnega bloka ni bila več aktualna. Bistvo pove izjava ameriškega predsednika Busha, da Gorbačov ni bil zmagovalec, ampak poraženec hladne vojne. Bush Gorbačova ni imel za prihodnjega partnerja, ampak za premaganega sovražnika.[4] Na neki način je z listino povezana tudi jugoslovanska kriza. Jugoslovanskim, tudi slovenskim komunistom je zmanjkalo tal pod nogami, saj njihove argumentacije, da so “nekaj posebnega”, različnega od “realno obstoječega socializma”, nihče ni več kupoval. V Beogradu jim ni ostalo drugega, kot da za pomoč prosijo Moskvo, vendar so tam imeli preveč svojih problemov, da bi si naprtili še srbske.

2.Konec leta 1991 je odnesel Gorbačova, konec leta 1992 Busha. Konec leta 1994 se je Boris Jelcin pritožil Clintonu, da hočejo ZDA zavladati svetu in da bi širitev Nata z novimi državami svet pahnila v “hladni mir”. Konec hladne vojne ni pomenil združevanja in sodelovanja med Vzhodom in Zahodom, ampak razširitev Zahoda, premik njegovih meja daleč proti Vzhodu, vse do ruskih meja. To je spravilo v obup novega ruskega carja Vladimirja Putina, da se je leta 2008 lotil Gruzije, leta 2014 pa Ukrajine. Po Pariškem vrhu se je svet spremenil, vendar ne natanko tako, kot so pričakovali.

3.Bistvena težava, ki jo imamo ob branju Pariške listine, je seveda povezana z demokracijo, človekovimi pravicami in vladavino prava. Listino, ki je spodmaknila tudi temelj jugoslovanski neuvrščenosti, je v imenu Jugoslavije podpisal Borisav Jović, “uresničeval” pa jo je Slobodan Milošević. Najprej je napadel Slovenijo, ki je ob nasmihanju zgodovine dosegla demokratične volitve in odličen rezultat na plebiscitu. Nato se je – po Brionih in po pogovorih o premirju med Ljubljano in Beogradom poleti 1991 – lotil “čiščenja” drugih jugoslovanskih ozemelj. Srebrenica ni bila samo madež na Pariški listini, ampak njena zavrnitev, ki je spravila Evropsko skupnost v smrtonosno zadrego. Mnoge predpostavke, ki so bile zaživele okrog leta 1990, so bile poražene. Problem, s katerim Pariška listina ni računala, je bila miselna tradicija in politična inercija v nekdanjih komunističnih državah, tudi v Sloveniji. Ob vseh kritikah Madžarske in Poljske, na koncu tudi Slovenije, se pozablja, da v teh državah potekajo procesi odvajanja od odvisnosti, ki je bila zanje značilna po letu 1945 in ki je usodno prizadela ustanove, kot so pravosodje, šolstvo in mediji. Zanimivost te nove situacije je v tem, da kršitev demokracije, vladavine prava in svobode medijev najglasneje obtožujejo – vse razen sebe – dediči in nasledniki komunističnih oblasti, ki niso nikoli prejeli/zaslužili spričeval o dobri formi na področju demokracije, vladavine prava in svobode medijev. Na koncu bi rekel s Katonom starejšim (ne s Ciceronom, kot je nedavno značilno zmotno napisal neki nekdanji slovenski poslanec v jugoslovanski skupščini), da bi bilo potrebno Kartagino, tj. vladavino omenjenih dedičev in naslednikov, čim prej razrušiti. Morda bi lahko (tokrat s Ciceronom) rekli: Koliko časa nameravaš, Katilina (tj. zavezništvo zagovornikov pridobitev socializma) izkoriščati našo potrpežljivost?

 

 

dr. Dimitrij Rupel

Nova24tv.si

Kliknite za komentar

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Oglasi Qries
Oglasi Qries

Ali podpirate petkove proteste?

Ali podpirate petkove proteste?

Facebook

Ostali Prispevki

Kolumna

Že dvajset let se ukvarjam z reševanjem osebnih in poslovnih kriz, ki so nastale zaradi osebnih motenj, katere izhajajo iz otroštva. Tako sem se...

Politika

Kazni zaradi kršenja številnih odločb. neupoštevanja odloka o zbiranju ljudi na javnem kraju v času koronavirusa, grožnje predsedniku vlade, grožnje policistom, neupoštevanje policijskih odredb,,...

Kolumna

V kolikor nekdo želi voditi Slovenijo v »zdravo« prihodnost, mora nekdo dobro poznati potrebe in potenciale njenih prebivalcev. Pa jih? A sploh vemo, kdo...

Politika

Tako patetično se levičarji “igrajo” pred njihovimi nosovi, da bi reagirali in jih nato prikazovali kot fašiste!