Kolumna

ROBERT JANC: Smrt absurda – konec Marxizma – začetek resnice-Kolumna

Patetičnost nekaterih akademskih zgodovinarjjev presega vse meje, ko izjavljajo da je karantanski panter izmišljen simbol. Njim v poduk je potrebno zato v nekaj kratkih odstavkih predočiti osnove filozofije simbola.

Smrt absurda – konec Marxizma – začetek resnice

Vsak simbol kot tak je umišljen, sestavljen in prevzet. Simboli ne zrastejo v naravi ampak so produkt človekove abstrakcije, človekovega uma, domišljije, vizije… Ko potem preko naravnih danosti v ta umišljen ali sestavljen simbol preide v izrazje je to lahko simbol ljubezni, odobravanja na eni strani ali zavračanja, sovraštva na drugi. To so simboli izražanja. Postopoma vidimo, da so to tudi pisave in številčni oz. računski sistemi. Ko pa nek simbol kot na primer “stop znak” v prometu konkretno tudi ureja ta promet, ne sme več ostati na ravni abstraktnega, kjer se lahko tudi “nič” interpretira v “vse” ampak mora vedno pomeniti konkretno to kar sporoča, torej stop oz. zaustavitev. Kajti če se ta znak-simbol še vedno interpretiramo in ugotavljamo njegov pomen (medtem ko je očiten) to postane moteče oz. celo nepravilno, ker bi bilo tako nevarno. Ko torej nek simbol preide na raven splošnega razumevanja in ureditve mu zato nujno pritiče konsistentnost.

V spontani, samoizrazni simboliki večkrat pride do nekonsistentnosti; isti simbol lahko pomeni ljubezen ali sovraštvo oz. odobravanje ali zavračanje. Ko pa simbol preide na nivo splošnega urejanja, ko nima več samo umetniške vrednosti, mora nujno zajemati vse element konsistentnosti. Ta element je pa popolnoma izločen, ko prenehamo oz. končamo z interpretacijo. Torej “stop” znaka (simbola) v prometu ne potrebujemo več nič interpretirati, saj pomeni zaustavitev vožnje oz. kontkretno “stop” na danem mestu (seveda pa za uspešno vožnjo v prometu ni dovolj poznavanje samo enega simbola, zato moramo vedeti, da ko je križišče prazno lahko tudi speljemo, torej ni zares na tistem mestu kjer je “stop” znak za vedno tudi konec vožnje).

Pri narodnostnih simbolih gre torej za domoljubje, za konkretno in umetnostno izražen simbol iz preteklosti, ki se ga povzame za potrebe promocije države oz. naroda. Na tem mestu se spomnimo, da je bilo dostikrat iz strani nasprotnikov nastanka Slovenske države, da smo Slovenci izmišljen narod. Morda zato lahko zgodovinar Miha Kosi, ki govori o tako imenovanem “karantanskem panterju” in to RTV potem povzema kot legitimen vir za vladno nepoznavanje Slovenske zgodovine, ne razloži, da pred 12. stoletjem ni bilo heraldičnih simbolov, grbov, so pa zato bili simboli vseeno del skupnosti oz. naroda?

Gre se namreč za heraldični simbol, prvič izpričan v 12. stoletju na grbu oziroma pečatu štajerske mejnogrofovske in nato vojvodske rodbine Otokarjev in je tako postal znak vojvodine in dežele Štajerske, kar je še danes. V času Karantanije pač heraldičnih simbolov še ni bilo. Ampak so bili pa simboli. Ker je omenjeni zgodovinar samo kaplja v luži tistih, ki govorijo, da je črni panter izmišljen simbol slovenstva, se njegovo ime ne splača ponoviti dva krat. Lahko pa ponovno omenim RTV, ki želi očitno lansirati politiko izmišljenega slovenstva, kar je bilo nekaj časa aktualno pri podpornikih jugoslovanskega-protislovenskega režima. Ta politika se imenuje politika levega pola in je kot taka razdiralna, nekonsistentna in senzacionalistična, rečemo ji lahko politikanstvo. Medtem ko je politika desnega pola domoljubstvo, ohranitev identitete, rast… Tisto kar je še nedavno tega narod razumel kot to, kaj bi politika morala biti. Sedaj pa ko so lovke politikanstva tako globoko zakoreninjene v plodno zemljo, ki jo nudi lastna država pa je postal pojem prave politike vprašljiv celo najbolj neomajnim. Ali je res vsa politika politikanska?

Identiteta Slovenskega naroda torej preprosto izvira iz tega, da si Slovenec. Tako kot identiteta katerega koli drugega naroda. Zelo preprosto. Invazivne preteklosti Slovenci nimamo (to dokazuje dokaj majhno ozemlje naše države), bolj smo bili navajeni na izkoriščanje, okupacijo in zatiranje… Kakorkoli že, ker osamosvojitev leta 1991 po burnem dogajanju zaključi tisoč letno podjarmljenost seveda ne moremo pričakovati, da bo miselnost Slovencev, ki smo bili podjarmljeni oz. zaničevani zaradi slovenskosti in miselnost tistih, ki so se nad tem naslajali, skladna. Ker se je pa seveda večina tistih, ki so živeli znotraj meja sedanje Slovenije odločila tukaj tudi ostati, ker je to svobodna, raznolika, lepa in prijazna država, ki omogoča razvoj, smo skovali več modelov sobivanja in sodelovanja. Nihče torej, ki ni Slovenec ni prisiljen, da se identificira s slovenstvom, pa je še vedno dobrodošel, da tukaj ustvari svoj krog. Primerno je le, da spoštuje Slovenijo in slovenstvo. Tako je vsem lažje, v nasprotnem primeru je tistemu, ki ne spoštuje le težje. Kdor pozna absurdnost kozmopolitske filozofije, ki propagira človeka brez države, pripadajočega le svetu naj se vpraša, če razume, da je človek družbeno bitje, katerega temeljna pot in cilj sta civilizacija, medsebojna vzpodbuda, vera in moč? Če ne premore tolikšne samokritičnosti, da bi temu vprašanju preprosto odgovoril “ne”, dvomim, da bi lahko tudi sam preživel v džungli.

Tukaj naj zaključim uvod v osnove filozofije simbolov, ki je že prešel v pomen strukture identitete s preprosto razlago, da domoljubnemu Slovencu in vsakomur, ki se poistoveča s slovenstvom črni panter preprosto predstavlja ponos, plemenitost, bojevitost in pokončnost. Za dojetje te sporočilnosti ni potrebna znanstvena raziskava ali mnenje zgodovinarjev. Potrebna je le identiteta, ki ti jo država, del katere si, da. Država torej omogoča državljanu pogoje in strukturo za ohranitev in stvaritev življenja oz. načina življenja, ki odgovarja tebi in ne škoduje drugemu. Kozmopolitizem bi lahko zato v osnovi že bil odgovor na večno iščoč in porajajoč se bit človeka a kaj hitro preide v absurdne sfere razvrednotenja lastne identitete in prehajanja v brezpodročno rokovanje človeških virov. Ampak kot vemo, ob vsaki zdravi rastlini oz. nasadu se kmalu pojavi plevel, ki pa ga s skrbnostjo, predanostjo in znanjem odstranimo in uničimo. Identiteta je pravzaprav ne le eno orodje marveč celo skladišče orodja za preživetje. Brez identitete smo izgubljeni v temi iskanja samega sebe. Ni ločevanja med seboj in drugimi in pravzaprav pomeni izgubo sebe in drugega. Kdor torej nima identitete, nima sebe. Ko otrok odrašča in potem, do adolescence to iskanje stopnjuje, je v duševnem deliktu, stanju, ki se razreši le, ko predmet svojega poistovetenja najde… Išče pravzaprav svojo identiteto, svoje mesto, določa svoje meje. Če te umeščenosti oseba ne najde obstaja veliko možnosti, da se razvije osebnostna motnja oz. duševna bolezen.

V teh stanjih iskanja identitete se rodi dekadentna politika. Morda še celo pred dekadentno politiko pride do pojava dekadentne umetnosti kot izraz izgubljene ali nikoli najdene identitete in vodi v razdiralno, brezkonceptno rapsodijo bolečine, ki jo povzroči ta izgubljena ali celo nikoli najdena identiteta.

Tovrstvo dekadentno politiko v slovenskem političnem prostoru vodi stranka Levica. Političen koncept neoliberalne politike, ki predoča razkroj spolne, rasne in narodnostne idenetitene vodi koncept, ki razkraja identiteto družine in idejno celo kritizira obstoj privatne lastnine, zagovarja marksističen pristop razlastninjenja in vodi v distopičen, disfunkcionalen svet, ki pozablja kaj je pristno doživljanje, zavrača odnos, komunicira ignoranstsko, se odvrača od lepega in se nagiba k absurdnemu in grotesknemu. Tedaj večkrat slišimo politikanski argument, da opisano ni v kontekstu… Tega se poslužuje tudi marksističen koncept, ki je kot vemo prvi pričel “reševati” “židovsko vprašanje” in ta koncept je povzela tudi Nacionalsocialistična nemška delavska stranka. Vprašamo se lahko, zakaj v Sloveniji Levica, SD, LMŠ in SAB to tako vestno prikrivajo, pozabljajo ali celo zavračajo? Zakaj iščejo le senzacionalistične kratice svojega jalovega medsebojnega sodelovanja? Morda zato, ker je njihovo jedno nestanovitno, razdiralno in ozkogledo? Očividno jim je ustava samo prevozno sredstvo za doseganje svojih ciljev, ki so okoriščevalske narave? So neoliberalistične, anarhokomunistične in neomarksistične ideje lahko sploh še kaj drugega kot pesek v oči že tako slepi množici, ki verjame da bi podržavljanje kar zagovarja Levica pripomoglo s splošnemu družbenemu dobremu? Ideja samoupravljanja edina še nosi videz realne politične oblike medsebojne podpore javnega premoženja a v kakršnikoli drugi luči kot luči svobodnega trga izgubi svojo vrednost in postane orodje koruptivnih združb. Vnaprej določene sodbe, da ne smemo razmišljati oz. ustvarjati izven danih okvirov v kolikor to ne škoduje nikomur drugemo, še vedno uspevajo samo v oazah ozkoglede, razdiralne in zaničevalne politike levega pola. Je pa dejstvo, da tudi te sredneveške utrdbe z anarhističnim značajem v našem prostoru izgubljajo svoj zagon, saj je večina teh oblik razpadla, ker je neposredno ogrožala okolico, zdravje in tujo lastnino (primer: Tovarna Rog – Ljubljana, Sokolski dom – Novo mesto).

Da ne pride do nesporazuma. Kritična distanca oz. dobronamerna kritika so več kot dobrodošle a v svetu neoliberalne znanosti in umetnosti mesto kritika zavzema dvojno mesto. Zavzame namreč tudi mesto družbenega sodnika. Mesto primarnega določevalca tako moralne kot stvarne vrednosti znanja oz. stvarjenja a vsi vemo, da je to samoizpričana blodnja agnostičnega iskalca nesmisla. Kritiki so sekundarni val, ki ne obstaja, če ni primarna kreacija izvršena oz. predstavljena. Potem, ko do tega pride dobijo zalet, vlogo oz. opcijo za obstoj… To nedvomno tudi izkoristijo s čimer seveda ni nič narobe.

Kritik, novinar, opazovalec, napovedovalec je zato akter brez akta, odločevalec brez odločitve… Seveda pa v realnosti, ko se ta opazovalec zave, da lahko sam ustvarja sliko, se temu očividno ne odpove ampak s tem razpolaga, ukrivlja, nekaj izostri, drugo zamegli… Morda celo obrne vrtni red… Tako vidimo politiko medijev, politiko društev, politiko šol, politiko podjetij… Vsak izvaja svojo politiko a vsi bi se izognili definiciji političnosti. Jaz se navkljub izmalinčenemu terenu dokončno, od nekdaj in za vselej zavzemam za politiko resnice. Da ta izjava ni le ornamentarne narave naj izpostavim le, da se tovrstna pot prične že v zgodnjem otroštvu, v lastni duši, v lastnem umu in se potem prelije v družbeni koncept. Z vsebino, ki je resnična, pristna. Kontekstom, ki je živ, samoizpričan, doživet in potrjen z lastnimi dognanji in izkušnjami.

Sam okvirno že 15 let ne gledam televizijskih kanalov saj so vse novice z možnostjo preverjanja virov dostopne na svetovnem spletu. S tem odgovarjam vsem, ki se čudijo dogajanju okoli main stream medijev in posledično slovenske RTV. V prešnjem odstavku opisane metode zamegljevanja in ostrenja, iskanja “pravega konteksta” novice in podeljevanja identitete nemočnega opazovalca publiki so tako očitne, da še Trdinove pravljice izgubijo svojo barvitost za čas gledanja soočenj oz. poročil… Pripovedke brata Grimm izgubijo svoj magični značaj in še Hans Christian Andersen bi tvorno prisluhnil razmejevalnemu duhu, ki ga ponujajo main stream medijske hiše ob lansiranju svojih subliminarnih sporočil.

Kaj se človek sploh še nauči iz knige, narave ali odnosa? Vse je namreč že plasirano na ekranu in trud, da se dokopljemo doinformacij je ničen… Prav tako pa je potem enakovredno temu nično spoznanje… Po televiziskih novicah postanemo prazni, izmalinčeni od subliminarnih predstav in podrejeni v vlogo opazovalca, ki drugega kot opazovati pač ne more. To je namreč jedro koncepta lepljenja polresnic v poročanje in lansiranje le-teh v nekritično, nekreativno vlogo opazovalca.

Za razumno sedelovanje in zdravo delovanje je potreben jasen koncept. Struktura, konstrukt, ki se vsaj v treh točkah podpira in se zatem napolni z vsebino, kontekstom… Pravo novinarstvo, pravo poročanje je zato podobno kakor lovljenje orkana ali strele. Če se posreči se, če se ne se pač ne… Za main stream novice RTV na primer pa vemo, da bodo v svoji fabricistični obliki vedno na voljo. Nam ni treba skrbeti, da bi lahko presenetili z neko novo vizijo ampak smo sto procentni, da bodo lansirali stare, ideološko dodelane slike sistema, ki smo ga zapustili pred tridesetimi leti. Plansiranje tovrstne vsebine je podobno trošenju gnojnice po polju, upajoč da se bo v tej brozgi rodil zasledovalec oz. skritemu konceptu podrejen člen. Kako? Z subliminarnimi metodami programirati publiko, oblikovati njihove želje, potrebe in koncepte… Vsak um je namreč programiran. In če vam nekdo, ki to ve želi s svojo metodo programirati um, vam tega ne bo povedal ampak bo lansiral subliminarna sporočila vašemu nezavednemu umu. Sami gremo zato lahko korak dlje in to obrnemo v svojo korist, pričnemo z lastnim reprogramiranjem uma, uporabimo subliminarne metode, ki nam koristijo in se očitimo škodljivih programov, ki so nam jo vsadili tovrstni subliminatorji. Povzamemo se dobrih navad in postanemo koristni subliminatorji, koristimo sebi in družbi ter tako širimo resnico. Tako ugotovimo, da imamo moč izogniti se škodljivemu in se zavzeti za koristno. Osvobodimo se in tako pričnemo spet razpolagati s svojo voljo.

Povezovanje ljudi v zaupanja vredne celice ni lahka naloga. Tudi to ni nekaj novega. To so gradniki civilizacije, ki so se že neštetokrat pilili, menjali ali zamajali. A v globinah svojih duš vemo, da to potrebujemo in hočemo. Ne moremo živeti v izoliranem stanju in brezciljno tavati v svetu brez smisla. Smisel je bit oz. že to, da obstajamo je pot do bistva. Odkrijte tega bistva pa je bit. Je polnost življenja, radost in iskrenost. Smisel je ljubezen, razumevanje, sodelovanje in zaupanje. Tukaj lahko vidimo torej zakaj ima krščanstvo, ki je nauk ljubezni tako moč oz. zakaj je nauk ljubezni pravzaprav najmočnejši. Preprosto, ker z zaupanem rastemo, se razvijemo in dosežemo stanje sreče, ki pa je ljubezen.

Popolna svoboda oz. totalno razbitje simbolnih form (izguba identitete) nas privede v spiralo destrukcije, nesmisla in pomanjkanja. Odrekli smo se namreč vezivu vsega kar je ljubezen in se znašli v temi iskanja… Morda je bil razlog dober (morali smo se najti) a  tema s katero se zatem soočimo je nevzdržna in potrebujemo nov smisel (če je stari pač uničen). A tudi ta nov smisel pravzaprav ni čisto nov… Je ponovitev pravega… Postopoma dojamemo, da je potrebno najti “smisel svobode” in smisel svobode je kreacija, ustvarjalnost, povezovanje, stiki, prijateljstvo in v stičišču vsega; ljubezen.

Prav te vrednote, ki so obenem bistvo krščanstva, so vodile osamosvojitelje Slovenije iz jugoslovanskega režima. Glavni in najdrznejši akter osamosvojitve Janez Janša ostaja konsistenten ponosen domoljub, pokončen in bojevit, navajen na nizke udarce, saj je bil tudi politični zapornik leta 2014. Politika Janeza Janše je stanovitna od osamosvojitve Slovenije do prvega in sedajj drugega predsedovanja EU. Socialni transferji so se ojačali. Pokojninski stebri dobili močnejše zaledje in minimalne plače so se dvignile, kar vse priča o skrbi za splošno dobrobit, razvoj in seveda tudi skrb za naravo. Vse to pa izvira iz vrednot, ki so tradicionalno-konzervativne narave, kar predstavlja predvsem ohranitev ter zmerno a gotovo rast. To je politika Janeza Janše in in stranke SDS. Janez Janša je pravi politik, trden za svojimi načeli in neomajen v odločitvah, medtem ko politika neoliberalnih SD, LMŠ, SAB in z ustavo neskladne Levice ubira razdiralne, razdvojevalne politike, ki vodi v dekadentne razmere. To je politika usmerjena zgolj v opoicijsko, nasprotovalno funkcijo in ima vse znake politikanstva. Poglejmo si Marjana Šarca. Že po retoriki je majav in neodločen in poln posmeha ne le do nasprotnikov ampak celo do svojih sodelavcev, sledilcev in do samega sebe. To je politikanec, ki po svoji šegavosti kaže brezhrbtenično stanje svoje politike. Stranka SD in njena voditeljica Tanja Fajon kažeta svojo politikansko naravo že, ker nočeta izvesti poravnave z Židovsko skupnostjo v zvezi z vilo v kateri residuira sedež stranke in s tem svoj odnos do realne zgodovine. Ocene izračunov fiskalnega sveta, ki jih slepo podaja Alenka Bratušek z namenom, da razburi javnost in vzbudi pozornost so ponovni dokaz vrste jalovih poskusov, kako daleč je levi pol od konsistentne politike, ki bi bila lahko kaj drugega kot politikansko razdiralna in škodljiva do najzaslužnejših v družbi kot so upokojenci. Kordiševe obtožbe premierja vlade, ki pa se naslanjajo na duševno zdravje ljudi, ki so dejansko bolni pa prebije dno nizkotnosti in priča o protiustavnosti stranke Levica, del katere je. Denar, ki so ga programi omenjenih strank porabili za financirane protidržavnih NVO izvira od državljanov in priča v kakšno pomanjkanje in razdvojenost pelje njihova anarhistična politika. Primer za to je t.i. Mirovni inštitut na Metelkovi 6, ki je ena zadnjih rezidenc protidržavno usmerjenih anarhokomunistov. Podobno kot so želeli z besedo “mir” v imenu zamegliti izdajo naroda leta 1991 z podpisovanem “Deklaracije za mir”, kjer bi razorožili Teritorialno obrambo in predali slovensko ozemlje jugoslovanskemu agresorju, tako sedaj v “Mirovnem inštitutu” na Metelkovi 6 vzgajajo protislovensko kulturo v slogu poveličevanja tujih kultur.

To, da Luka Mesec v častniku Delo razpravlja o tem kaj bo po Janši je absurd vseh absurdov saj očitno drugih metod, kot nespoštovanje starejših in zaslužnejših pri pridobivanju nepodučenih volilcev in volilk ne pozna. Odgovor na Delov članek torej, kaj bo po Janši ni Mesečevo kalibriranje med neukimi in neodločnimi ampak jasen odgovor, da to nikakor ne bo “mesečizem”. Prav tako ne bo “kordišizem” ali “damjanizem”. Prav tako ne “fajonetstvo” ali “bratuškovčizem”, še manj pa “šarečizem”. Ostalo bo slovenstvo! Kultura, politika in razvoj Slovenije se bosta nadaljevala! In če se bo temu reklo “janšizem”, tudi prav, saj je ta skovanka namreč višek ustvarjalnega opusa strank “kul” in dobro je, da se jih vsaj po nečem zapomnemo. Na tem mestu zato jasno sporočam in seznanjam vse, da bo Janez Janša premier Slovenske vlade še vrsto let in brez skrbi se bo v tem času razvil ustroj, ki nas bo vodil v prihodnost hrabre, bojevite in neomajne še desetletja in stoletja… V poduk vsem, ki se norčujejo iz slovenstva a predvsem iz neomajnosti ponosa, kar pomeni biti Slovenec.

Na koncu zato le še opomin tistim, ki razdiralno, nizkotno in žaljivo drezajo v enačenje fašizma z janšizmom (izraz, ki ste ga pred tem celo sami skovali) in podpornike Janeza Janše kot podpornike nacističnega režima Adolfa Hitlerja. Vedite, da je vaša neoliberalna srenja, ki vsakega domoljuba in ponosnega Slovenca in Slovenko označuje za fašista izgubila tla pod nogami. Poskus oživitve neokomunističnega anarhokomunističnega trupla je bil vnaprej obsojen na propad… A imeli ste pravico poiskusiti. Neomarxizem je sedaj ne le politično in kulturno marveč tudi idejno mrtev. Jama katero vam je izkopal kozmopolitizem… V luči tega poraza (saj zmagi niste sposobni slediti), z svobodo, ki so nam jo prinesli štirje glavni osamosvojitelji Slovenije (g. Janez Janša, g. dr. Dimitrij Rupel, g. Lojze Peterle in g. Igor Bavčar), z Resnico, ki je bolj kruta od vaših dekadentnih črnih maš se na tem mestu rojeva nov slovenski idejni agregat, ki ne popušča pod nobenimi pritiski. Da se ne boste preveč trudili z poimenovanjem, mu lahko brez dlake na jeziku rečete tudi “janecizem”.

Bog z Nami Vsemi.

Povezane objave

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back to top button