S cepinom nad komunista, s sekiro nad centrista
Pred leti sem med obiskom v ZDA imel priliko vsako jutro pograbiti izvod New York Timesa in ga prelistati med zajtrkom.
To je bilo še preden je bil Donald Trump izvoljen za ameriškega predsednika, še preden so ga sploh začeli dojemati kot resnega predsedniškega kandidata. Moje branje je spremljalo redno zavijanje z očmi in občasno muzanje. Že takoj je bilo namreč očitno, da gre za levičarski časopis. Edina njegova vrednost po mojem mnenju niso bile kolumne, niti članki, temveč pisma bralcev.
Vsa čast in priznanje NYT, da so pisma bralcev, ki so pogosto šla v nasprotno smer ali celo bila odprto kritična do uredniške politike ter načina poročanja časopisa, prišla v objavo. Kajti ostalo ni bilo vredno počenega groša. Večina objavljenih stvari je bilo že dan prej objavljenih na desetih drugih spletnih portalih, vse kolumne pa so bile pisane iz istega levoliberalnega vasezabubljenega pogleda na svet, ki v stilu Marije Antoniete na vprašanje, kaj naj nekdo stori, če mu vdrejo v hišo, odgovarja s “pa naj pokliče policijo.”
Da so resno zabredli, so leto dni kasneje ob Trumpovi zmagi ugotovili tudi pri vodstvu NYT. Prišli so do spoznanja, da so zaprt sistem, svoj lastni svet odrezan od realnosti, da nimajo dobrega vpogleda v resnično življenje v ZDA. Niso bili edini. Taka je bila več ali manj vsa levoliberalna elita, ne samo v ZDA, temveč tudi drugod, tudi v Sloveniji. Trumpova zmaga je bila za mnoge med njimi hladen tuš. Redka izjema na levici je bil Michael Moore, ki jih je svaril pred Trumpovo zmago.
Mooru so se smejali, a je imel prav. “Poznam veliko ljudi v Michiganu, ki nameravajo glasovati za Trumpa. In ne gre za to, da ga imajo pretirano radi, niti ni nujno, da se strinjajo z njim. Niso rasisti in “rednecki”. V bistvu so kar dostojni ljudje,” je povedal Moore v svojem govoru 24. oktobra 2016 v Ohiu. “Vidijo, da elite, ki so uničile njihova življenja, sovražijo Trumpa. Korporacijska Amerika sovraži Trumpa. Wall Street sovraži Trumpa. Karierni politiki sovražijo Trumpa. Mediji sovražijo Trumpa, prej so ga ljubili in ga ustvarili in zdaj ga sovražijo. Hvala, mediji.”
Vodstvo NYT se je po Trumpovi zmagi odločilo, da je čas za spremembe, da je takšna napaka, takšna zaslepljenost, nedopustna, da se to ne sme ponoviti. S tem namenom so zaposlili Bari Weiss, ki se je pred tem kalila pri Wall Street Journalu in judovski reviji Tablet Magazine. Urednica, ki je na lestvici najbolj vplivnih judov na svetu po Jerusalem Postu zasedla 7. mesto, je svoje novo poslanstvo širjenja pluralnosti mišljenja znotraj NYT vzela resno, začelo se je celo z objavami konservativcev. A medtem je vodstvo časopisa spodbujalo napade na vse, kar je dišalo po Trumpu. Drugačemisleči glasovi v časopisu tako niso izpadli kot nova prepotrebna perspektiva, temveč kot moteč element, ki bi ga morali po mnenju novinarjev NYT in vedno bolj radikaliziranega bralstva enostavno odstraniti. Nemogoče se je izogniti podobnosti med napadi osrednjih medijev na Trumpa in napadom osrednjih medijev v Sloveniji na Janeza Janšo. Sindrom motenosti z Janšo je te dni bolj kužen od covid-19.
Nauk te zgodbe je, da je vodstvo morda nekaj želelo v teoriji, a zveri, ki so jo leta in leta sami hranili, niso bili zmožni obvladati. Weissova je ena redkih, ki si je upala o tem na glas spregovoriti, a še to na način, da za vse skupaj okrivi kar “Twitter”. Sama očitno ne vidi težave v tem, da redakcija NYT spominja na najhujše Orwellove nočne more, kjer se preganja vsakršno zlomisel, grozi vsakomur, ki kaže kakršnokoli povezanost s črno ovco, ki si drzne odstopati od zapovedanega enoumja. Problem Weissove je, da se je to zgodilo njej. Če bi se komu drugemu, bi še naprej veselo hodila v službo. Problem je nastal, ko so jo sodelavci začeli zmerjati z rasistko, nestrpnico in ji metali v obraz “da spet piše o judih.” Če si desno od tovariša Maa, te v očeh levice ne reši niti izkaznica izbranega ljudstva. In kakor je Lev Trotski končal s cepinom v glavi, tako so nekdanji sodelavci na NYT želeli tudi Weissovi, ko so objavljali emotikone sekire ob njenem imenu. Toleranca je mir. Raznolikost je moč. Giljotina je zgolj naključje.