Prva gostujoča kolumna Roberta Janca – ZA SLOVENIJO
Leta 1991, ko smo se odločili za samostojno državo, smo tudi pometli s totalitarnimi težnjami.
“Deklaracija za mir” je bil poskus veleizdaje slovenskega naroda, katerega smo pa zaradi svoje iznajdljivosti sprevideli, se mu uprli, se organizirali in se ubranili pred jugoslovansko, prosrbsko agresijo.
Nadaljnja fizična okupacija našega prostora je bila po letu 1991 jugoslovanskemu okupatorju onemogočena. Ostala pa je kulturna diskriminacija,ki smo jo bili Slovenci v jugoslovanskem prostoru vajeni že v času SFRJ in kraljevine.
Po osamosvojitvi, ko so prihajali begunci iz bivše Jugoslavije, so s seboj prinašali tudi kulturne razlike in navajeni slovenske pohlevnosti so si sčasoma dovolili vedno večjo sovražno nastrojenost do našega kulturnega prostora. Sedaj, ko smo priča migracijam, so zasmehovalci slovenske kulture dobili nov zagon in vidijo svoj napredek v poglabljanju kulturne diskriminacije.
Ti odpadniki (med njimi najdemo tudi kakšnega avtohtonega Slovenca) tudi podpirajo nadaljnje migracije novih prišlekov iz kulturno še bolj oddaljenih krajev in podpihovanje sovraštva do Slovenije.
Slovenci smo bili skozi zgodovino dovolj darežljivi, pohlevni in upognjeni zato je očividno temu potrebno storiti konec.
Te marginalne skupine, ki podpihujejo kulturno diskriminacijo in rasizem do nas, avtohtonih Slovencev, to vedo in to izkoriščajo s podajanjem bakle migrantom… To podpihovanje sovraštva marginalnih skupin do Slovencev je modus operandi strank KUL in nekaterih NVO. Tovrstni mehanizmi sovražnosti so seveda nedopustni in zadovoljen sem, da Slovenci vedno bolj jasno ugotavljamo, da je pot k Višegrajski skupini naša rešitev in obojestranska priložnost, da se gospodarsko, kulturno in vsesplošno okrepimo, razvijemo in povežemo.
Ta poskus varanja slovenskega naroda pa se kaže v konstruktu izraza “janšizem”, ki ga pa je sprovedla politična stranka Levica, da bi si v svojo bazo volivcev pridobila glasove ljudi, ki bi izraz “janšizem” povezovali z izrazom “fašizem”. Tukaj vidimo podlo igro skrajne levice, ki igra na povojna čustva starejših in hkratno neozaveščenost mlajših volilcev, ki niso doživeli niti desetdnevne vojne za Slovenijo ob vdoru jugoslovanskega agresorja.
Levica in levi del politike skratka računa, da bo pač ohranil svojo bazo postkomunističnih volilcev z anti-slovensko agendo. Vse skupaj zato bazira na več kot očitnem širjenju sovraštva, ki se kaže tudi v izrazih kot je že omenjeni »janšizem« ali njegova funkcionalna izpeljanka, sovražno nastrojena parafraza pozdrava komunistov: “smrt janšizmu”.
Torej upoštevajoč sklepe levičarskih tereotikov zarote, je vsak, ki podpira vlado Janeza Janše janšist in si zasluži smrt. Zelo demokratično,kajneda?
Tukaj ponavljam, da je t.i. “Deklaracija za mir” predlagala razorožitev Slovenije, kar pa pomeni, da bi podivjani jugoslovanski režim dobil prost dostop brez odpora do Slovenskega ozemlja in ljudstva. Kaj so si predstavljali podpisniki te deklaracije, kakšne koristi bi imeli oz. kaj bi se zgodilo, če bi jo upoštevali, lahko k sreči prepustimo le domišljiji posameznika ali še bolje: z veliko gotovostjo lahko rečemo, da bi se zgodilo v Sloveniji enako kot se je v neoboroženi in nepripravljeni BiH, kjer smo bili spremljali večletno krvavo klanje.
In poglejmo kaj danes dela »skrajna desnica«, kakor jo imenujejo levičarji? Vidimo dejansko še kaj drugega kot domoljubje? Ne vidimo ne klicev po smrti, ne vidimo uničevanja, niti ne vidimo vsiljevanja politične ideologije. Vidimo pa spoštovane ukrepov za zajezitev pandemije koronavirusa.
Kdor si želi iti v cerkev gre, kdor ne pač ne. Ta domnevno »skrajna« desnica skrbi za ohranjanje kulture in tradicije, se ne izpostavlja s skrajnimi stališči in ostaja zvesta svojim slovenskim vrednotam. Zaveda se, da živimo v demokraciji in to se v družbenem kontekstu tudi vidi (razvoj občin, medgeneracijsko in medkulturno povezovanje, skrb za invalide itd.)
Torej, kaj je prava, učinkovita in napredna politika? Prava, učinkovita in napredna politika je politika dialoga, politika ohranitve demokratičnega procesa in politika kulture. Lahko bi rekli tudi kulturna politika. To ni anarhizem, to ni komunizem.
Nikakor pa to ni izmišljo-tizem, kakršen je “janšizem”, s katerim v svojem obupnem kaotično-anarhističnem ritualu v Sloveniji rogovili skrajna levica.
In res me zanima, koliko bi bila leva koalicija dejansko naklonjena anarhističnim postulatom v primeru prevzema oblasti? Anarhizem namreč pomeni brezvladje, torej, če bi anarhisti prevzeli oblast (kar je zaradi njihove neorganiziranosti seveda nemogoče), bi v tistem trenutku nastalo brezvladje, nered in kaos. S tem se vrnemo v čas, ko je bila predstavljena “Deklaracija za mir” (poskus veleizdaje slovenskega naroda), ko bi se država razorožila in s tem dala vajeti v roko prvemu mimoidočemu okupatorju (dogajanje na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini pa, kot že omenjeno, seveda poznamo – to bi se dogajalo tudi na naših tleh, če se ne bi uprli, organizirali in osamosvojili).
