Primož Roglič: Poraz je bil brutalen, uničujoč
Zvezdnik svetovnega kolesarstva Primož Roglič je v času bivanja v francoskem Tignu za L’Equipe spregovoril še enkrat o Touru in zlasti o porazu, ki mu ga je lani zadal Tadej Pogačar.
Roglič in zlasti Tom Dumoulin sta bila šokirana s tako hitro vožnjo člana UAE Emirates. “Še vedno ne razumem dveh minut. To je velika razlika,” je uro po porazu v klubskem avtu, katerega je vozil direktor Jumbo-Visme Richard Plugge, dejal Roglič in razmišljal naprej: “Ne vem … Izračunati morajo, s kakšno močjo je prišel do takšnega časa. To je drug svet. Ne razumem. Če lahko kolesariš tako močno, potem moraš biti v vsaki etapi z eno nogo.”
“Na nekaterih prejšnjih etapah je bil na limitu, na robu, da spusti”
Pri Jumbo-Vismi so se od takrat naprej umaknili od kritik, medtem ko je Pogačar v nedavnem pogovoru dejal, da je imel odličen dan in se je z ekipo izvrstno pripravil na vsak del proge. Roglič je še vedno videti nekoliko osupel zaradi rojakove predstave: “Ni bilo nenavadno, ampak presenetljivo, ker ni nikoli pokazal, da bi bilo to možno, dokler kronometra ni odpeljal vrhunsko. Na nekaterih prejšnjih etapah je bil na limitu, na robu, da spusti. Nihče si ni predstavljal, da ima še toliko v sebi.”
Dotaknil se je tudi svoje rumene čelade na kronometru, ki ni bila videti udobna, prav tako ne tako aerodinamična. Kot bi mu bila v napoto pri lovljenju Pogačarjevega časa: “Moja želja je bila, da bi kolesaril s starim modelom. To sem rekel pred dirko, vendar so mi zagotovili, da je bila ta bolj aerodinamična. A me je to stalo le nekaj sekund. Če ne bi grdo padel na Dauphine, če ne bi bil poškodovan pred Tourom, bi morda lahko zmagal. Kaj lahko naredim? Ničesar ne morem spremeniti.”
Rad bi izkoristil trenutke, ko je v formi
Zaradi padca na kriteriju Dauphine je bil njegov nastop na Tour de France celo pod vprašajem. Jasno je bilo, da je nekdanji smučarski skakalec čutil bolečine, a je znal to javnosti prikriti. V to smo se lahko prepričali že na Giru leta 2019, da je vselej stisnil zobe. Tudi na Touru.
Čeprav je na francoskih tleh doživel udarec, pa je pokazal, da se zna hitro pobrati. Z zmago na belgijski klasiki Liege−Bastogne−Liege je naredil korak naprej, nato pa sezono končal z drugo zaporedno zmago na španski Vuelti.
“Obožujem to, kar počnem. Star sem 31 let in vem, da to ne bo trajalo v nedogled. Rad bi izkoristil trenutke, ko sem v formi. Ne bi želel razočarati sebe. Ko se je Tour končal, sem si rekel, da sem preveč garal, da bi se tu ustavil. Želel sem več.”
Ne cilja na zmage, ampak na to, da išče limite …
Njegovo razmišljanje ni naravnano, da bi se spraševal, ali bo zmagal ali ne. Išče pot, kako bi dosegel limite, potisnil naprej moštvene kolege, vodstvo ekipe: “Pravzaprav je škodljivo imeti za cilj le zmago. Če si drugi, si končal. Ne najdeš več moči, da bi ponovno šel skozi vse skupaj od začetka. To ti potem prepreči, da bi v času priprav užival. Sam bi bil zelo vesel, če bi se v tej sezoni izboljšal za 0,5 odstotka.”
Zaradi stika z okuženo osebo se ni mogel udeležiti ekipnih priprav v Alicanteju, a mu to ne bo prekrižalo načrtov do začetka tekmovalnega dela sezone, ki se bo zanj začel marca z dirko Pariz−Nica.
Pri nizozemskem moštvu so ga že imenovali za kapetana na Dirki po Franciji, kjer bo imel po novem ob sebi le še enega rezervnega kapetana Stevena Kruijswijka, saj se je Dumoulin odločil, da začasno prekine svojo kolesarsko pot. Predvsem pa bi rad prišel na Tour de France brez poškodb in dobro pripravljen, saj je njegovo moštvo lani tako na Touru kot Vuelti pokazalo, da je eno najboljših na svetu.
