Informer
Spletni posrednik informacij

Ob LGBTQ paradi ponosnega sramotenja

0

Ponos je zavedanje naravnih danosti. Potrditev svoje identitete. Še večji ponos je, ko te naravne danosti oplemenitimo in s tem dodamo vrednost svoji identiteti. Ponos torej izvira iz samozavesti, samospoznanja oz. soočenja s samim seboj.

 

Tekom svojega razvoja in iskanja identitete potrebujemo zadostno mero samozavesti, da udejanimo in se resnično poistovetimo s svojo identiteto. Bit sebstva je torej identiteta oz. bistvo identitete je pravo sebstvo. Torej, če imaš sebe imaš (dobiš oz. si izgradiš) posledično tudi svojo identiteto. Vedeti pa moramo, da če pa nam je identiteta podana prerano (da je ne izgradimo povečini sami), ni nujno, da imamo v resnici samo sebe ampak lahko posvojimo tudi kakšen (škodljiv)tujek.

Zato z razvojem ne smemo prehitevati oz. hiteti. Nekateri uspejo najti sebe do dvajsetega leta, nekateri do tridesetega, nekateri morda celo prej, nekateri žal nikoli a tudi to je morda bolje kot pa živeti izumetničeno, lažno, prevzeto identiteto, kar pa nezavedno zahteva nenehno pretvarjanje in pozabljanje svojega pravega bistva…

Ko sprejmemo svoje sebstvo, lahko najdemo svojo identiteto. Identiteta torej ni nekakšen sekundarni pokazatelj našega sebstva marveč zaokrožen predikat celovitosti naše osebnosti. Učenja, nagnjenja oz. prepričanja, da nas identiteta omejuje in tako ne pritiče človekovi naravi so zablodela, razkrojevalna in škodljiva tako za razvoj posameznika kot samostojne enote, kakor za kulturo družbe kot celote. V prvi vrsti identificiramo torej naravo in vrsto bitja (rastlina, žival, človek, sesalec, vretenčar, riba, dvoživka, bakterija, insekt…), potem spol (če ta vrsta ni večspolnik) in nenazadnje druge specifike (rasa pri človeku, podvrsta tigra, pasma konja, vrsta ptice…). Tukaj lahko vidimo, da bi lahko namesto že ožigosanega izraza “določene rase” lahko za človeka uporabljali izraz “določene vrste”, torej, evropska vrsta, azijska vrsta, afriška vrsta, ameriška vrsta… Ampak bi potem najbrž kaj hitro tisti, ki so s tem obremenjeni z veseljem spet neobremenjeno in z manj izmikanja uporabljali izraz “določena rasa”… (o tem lahko sproščeno debatiramo, če s tem nismo obremenjeni). Naravi bi bilo vseeno. Biološko oz. genetsko pa so to dejstva, ki se tudi z preimenovanem ne bi prav nič spremenila. Tudi ko so bila prvotno imenovana in zapažena, to ni vodilo v nikakršno spremembo dejanskega stanja bioloških oz. genskih struktur, marveč je odražalo opažanje, dognanje oz. ugotovitve racionalnega opazovanja.

Robert Janec2

Ko preidemo od bioloških indikatorjev identificiranja (tudi mačka namreč ve, če vidi mačko ali ptico ali miš ali psa; identificira očitno tudi zavoljno svojega preživetja) do družbene identifikacije se paradigma v drugi vrsti ne spremeni drastično, če smo neobremenjeni z iskanjem sebstva. Družbene identitete so torej narodnostne (nacionalne), poklicne (strokovne) in psihološke (specifične značilnosti posameznika). Če pa smo preganjeni oz. prisiljeni v iskanje svojega sebstva in umetelno posvojimo vrednote nekoga, ki v resnici ni del nas samih, ter tako izgradimo lažno, neresnično, nepristno identiteto, ki jo je takrat nekdo nezavedno ali zavedno pritakne v naš tok razvoja (oz. so bili pomembni faktorji v našem razvoju odsotni ali razvrednoteni), lahko paradigma sprejemanja sebstva ter iskanja lastne identitete drastično pod vplivom izkrivljenega dojemanje samega sebe in okolice razblini celo našo zmožnost presojanja in posledično odločanja.

To pa zato, ker je to ne le eden temeljnih, marveč temeljni gradnik naše osebnosti. Če smo torej v kritičnih letih razvoja izpostavljeni zavestnemu škodoželjnemu vplivu koristoljublja ali številnim drugim zlim faktorjem ali pa nevednemu razvrednotenju svobodnjaštva nas to lahko duševno, umsko in poslednično telesno zaznamuje in ohromi za celo življenje. Najteže oblike duševnih bolezni so namreč posledica neizgrajene osebnosti oz. nezmožnosti sprejetja sebstva in umestitve le-tega v lastno identiteto.

Tukaj vidimo, kaj pravzaprav pomeni, da se identificiram kot človek, torej biološko bitje na planetu Zemlja v globinah znanega vesolja… S že pred rojstvom določenim spolom v družbeno državni entiteti določene nacionalnosti (osnovni podatki so tudi na na rojstnem listu oz. osebni izkaznici in potnem listu) in tekom življenja v svojem bistvu odkritimi interesi, ki se razvijejo v družbeno identifikacijo lahko poustvarimo življenje in živimo srečno, produktivno ter zadovoljno. Nekaj kar je za drugega človeka/opazovalca očitno (vendar, ker se ne gre samo za objektivni razvoj sebstvene identifikacije, marveč tudi za subjektivni razvoj, mora to na svoj način posameznik sam dojeti) in pravilno pa udeležencu/subjektu ni očitno in zato potrebuje čas, da to dojame, sprejme in spozna (sam se na tej poti lahko večkrat tudi zmoti; dileme iskanja pravega poklica ipd.).

K sreči ali pa žalosti, ki jo ne gre pripisovati samo naključju(naši predniki so za osvoboditev iz izkoriščevalskih spon namreč nemalokrat zato žrvovali svoja življenja) pa živimo v delu sveta, kjer nam zaradi dosežene svobode tudi temeljno identiteto (po dopolnjeni polnoletnosti) več nihče ne predoča. Identiteto si zgrajujemo sami in tudi, če se ne strinjamo z očitnim, lahko obvelja naše(zmotno) prepričanje. Lahko si spremenimo ime, podobo, spol, se svobodno izgubimo v vrtincu nesmisla in agoniji večnega iskanja samega sebe (kar pa je osnovna značilnost odraščanja vsakega človeka, kar sem zaradi pomembnosti zdaj že kar nekajkrat omenil). Absurd pa torej očitno seveda zdaj nastane, ko si človek reče, da je ptica, če si ženska reče, da je moški oz. obratno in potem kajkmalu lahko že črno postane belo, ostro mehko, vroče mrzlo… Skratka v tem predrugačenem, poblaznelem svetu svobodnjaškega, v nedogled odmikajočega se poistovetenja s svojim sebstvom, bi bilo nemogoče funkcionirati in sledil bi duševni, umski, telesni in seveda družbeni kolaps…

Na tem mestu pa se lahko vprašamo torej, kaj pravzaprav delajo drugega transseksualne osebe, feministične lezbijke in homoseksualno usmerjeni? Prav nič drugega. Izgrajujejo svet, kjer so umska, duševna in telesna izkrivljenost norme v katere umeščajo že otroke. Z roko kažejo, kako se bojijo oz. borijo za svobodo in sprejemanje drugačnosti v praksi pa ciljajo na otroke v razvojnem obdobju, da bi jih pokvečili v svoj prid. LGBTQ lobi, ki se dobro zaveda naravne usmerjenosti slehernega človeka (medsebojna privlačnost med moškim in žensko je namreč gensko predistinirana) z izkoriščanjem svobode posega v temelje svetosti odnosa med moškim in žensko in že najstnikom vceplja odklonilni odnos do samega sebe oz. do poistovečanja s samim seboj. To s feministično prihlinjenostjo zapakirajo v simbol anarhije in upora, kar pa najstniški um lačno pograbi ter nezavedno konzumira LGBTQ ideologijo. Srž te podtaknjenosti je izprijena drža, katere posledica je razkranje avtonomne kulture in družba oropana temeljev družinskih(krščanskih) vrednot.

Na tem mestu gre omeniti, da se vzrok tega razvrednotenja skriva tudi v razvrednotenju vloge očeta v družini. Feminističen etos je po legalizaciji splava dobil svoj zalet in namesto razreševanja svojih histeričnih blodenj nadaljeval razvrednotenje in poniževanje moškega spola vse do mere, da se je sproduciral že omenjeni LGBTQ lobi. Zablode istospolne privlačnosti izvirajo iz narave kolegialnosti gensko predestinirane znotraj istega spola. Če ta kolegialni odnos znotraj istega spola zamešamo s seksualno privlačnostjo dobimo gorivo za LGBTQ skupnost in ideje ležeče znotraj razvrednotenega (ne)vrednostnega ne-sistema zaživijo. Izprijenost je vedno bila in vedno bo, tako kot je na polju med pridelkom tudi plevel, a naše delo je, da plevel ločimo, da ne uniči pridelka oz. da izprijenemu LGBTQ lobiju onemogočimo vdor v najsvetejše temelje kulture in družine.

Čarobnost nasprotnega spola je v drugačnosti… Saj poznamo rek: “Moški so iz Marsa, ženske pa iz Venere.” Ni brez pomena, kajti kaže, kako zelo različni in drugačni smo si po naravi a kljub temu predestinirani, da se privlačimo, sodelujemo in gradimo. Paradoks, ki ga lahko razume le Stvarnik in presega zavzemanje ali podvrženost nasprotnega spola. Morda potrjuje neskončno moč ljubezni, nikakor pa ne zagovarja paradigmo enakosti. Kajti moški in ženske si nismo enaki. Smo si različni in z močjo ljubezni se lahko dopolnimo v celoto. Moški je vodja in raziskovalec in ženski to ugaja, čeprav v resnici ne ve kaj hoče, ve le, da ko bo prišel pravi se bo temu podredila in to sprejela… Pravemu moškemu je ženska smisel življenja in skrbel bo za njo, ji nudil vse in se v odnosu prilagajal… A če jo medtem ugrabijo poblazneli feministični LGBTQ lobisti je to Sizisofovo delo, katerega ustroj pa poznamo. Brez smisla je. Nizkotno opravilo, ki ga opravlja LGBTQ skupnost je, da moškemu odvzema smisel in ženski predoča laži, da ona vodi zvezo (temu ni tako, saj so ženske po naravi zmedene in to je prav privlačna lastnost, ko se jo zave in pusti, da se jo usmerja). Neposvečeno svobodnjaštvo, ki vodi v promiskuitetnost in zavračanje tradicionalnih vrednot so dolgoročna izguba na obeh straneh; dejstvo, ki ga LGBTQ lobisti izkoriščajo, da zavajajo vedno več fantov in deklet in tako širijo razkol med spoloma…

Sodelovanje med spoloma je najbolj plodno in čeprav feminizem bazira na dejstvu, da je treba ženski v vsem ugoditi naj spomnim le, da ni osebe, ki ne bi zavzela pozicije tovrstne priviligiranosti, mar ne? Vendar, če tako hranimo feminizem, je kakor, da bi izpili vsako jezero in izsušili sleherno reko (past, ki se ji moramo izogniti). To res ne bi bilo dobro in ženski muhavosti, iz katere se hrani feminizem je potrebno odgovoriti z ignoranco in dobrovoljno, če ne celo ljubečo akcioznostjo. Ignoranca s katero je feminizem moškega spravil malone na rob agonije tako izgubi svoje mistične moči in skrivnosti se razkrijejo… Temu spoznanju so “istospolno usmerjeni” ušli, saj so preveč razgaljeni pred lastno bedo, da bi se z njo soočali in videli kako nemogoč in drugačen je nasprotni spol. Vsa ta drugačnost, ki so jo posvojili in jo zagovarjajo je drugačnost, ki je že očitna in ne potrebuje nobene pompoznosti…

 

Preprosto spregledali so,  kako nas je narava že v osnovi naredila popolnoma drugačne in unikatne ne glede na kar koli. Zakaj je torej tolikšen poudarek na temu? Zato, ker so tovrstni ljudje v osnovi odrinjeni, zavrženi in nesprejeti od samega sebe in morda svojih roditeljev. Nikakor pa tovrstni ljudje niso nesvobodni, da se identificirajo kot gensko nedovršeni, zavrženi in spregledani. Tako se namreč očividno počutijo, saj sicer ne bi vsezkozi kričali, kako drugačni so… In če je v tem njihova sreča, naj bo temu tako a sreča v očeh Stvarnika je, da ne zavrže nikogar. Je vseseprejemljiv, niti ne več indiferenten, le prijazen in dojemljiv. Razdiralna vloga vodenja, ki si jo nadevajo tovrstni od sebe zavrženi ljudje, ki prostovoljno odvržejo svojo identiteto predstavlja histerične, malone kdaj psihotične osebe, ki maltretiratjo druge s svojim (ne)vrednostnim ne-sistemom.

Naj se na tem mestu ponovno postavi ločnica, kakšno katastrofalno zmedo tovrstne s seboj neidentificirane osebe povzročijo v otrokovem umu. Nedojemljivo, nepopisno, razkrojevalno… Da bi imeli torej pravico posvojiti otroka in pred tem razvrednotiti družino, očeta na ‘osebo ena’ in mamo na ‘osebo dva’ je nedopustno, zavržno in blazno dejanje. Dejanje, ki nedolžno bitje postavi na tire, ki vodijo v duševno bolezen. Identiteta s samim seboj je ključ do duševnega, umskega in posledično telesnega zdravja. Duševno ali umsko razdvojen tudi telesno namreč ne moreš biti ne vem kaj produktiven. Z zdravo identiteto je duša ljubeča, um svoboden in telo bolj gibko in sproščeno. To omogoči družina in to omogoča temelje, da si lahko ustvarimo družino. To omogočita oče in mama. Moški in ženska. Ne dve ženske ali dva moška ampak en moški in ena ženska (oče in mama).

Družbena zabloda, ki omogoča lezbičnim oz. homoseksualnim parom vzgajanje otroka je pot v izgubljeno ali nikoli najdeno identiteto otroka. V skupnosti brez moške vloge očeta in ženske vloge mame lahko predvidimo hude zdravstvene, socialne in ekonomske težave otroka, saj je za izgradnjo zdrave osebnosti identiteta ključnega pomena. Poistovetenje in iskanje identitete je ključen faktor odraščanja, zato skrbnik otroka ne more biti nekdo, ki ni soočen z očitnimi biološkimi faktorji sebe kot telesa.

Sprašujem se torej, če so v LGBTQ skupnosti dokončno postali ponosni na svoj sram, sramoto, ki jo povzročajo ali sramotenje, ki ga širijo? S ponosom transseksualne osebe namreč nimajo nič skupnega. Sramujejo se namreč svojega biološkega telesa. Skregani so z osnovami psihološkega sprejemanja samega sebe in biološke predistinacije (telo, ki nam je dano, da v polnosti živimo življenje). Feministične lezbijke, ki naduto povzemajo moško vlogo, so prav tako jezne, da niso spočete kot moški, so sramota za ženstvenost in sramotijo moškost… In podobno, le z drugim predznakom, homoseksualno poženščeni predstavniki moškega spola, sramotijo svoj spol in sramotno, tako kot celotna LGBTQ skupnost ne premorejo soočenja z lastno identiteto, kar pa za odraslo osebo pomeni, da ima (nezdravljeno) osebnostno motnjo. Abnormalna prevzetnost in evforična zablodelost, da bi naj to bil ponos namreč predstavlja neravnovesje možganskih procesov. Za ponos in uravnovešenje možganskih procesov namreč potrebujemo identiteto. Oni pa jo zvračajo oz. izkrivljajo, kar je seveda še hujše in nedvomno indicira na osebnostno motnjo.

Zdrav človekov razvoj, ki se konča z adoloescenco je dosežen bit sebstva, bistvo identitete, funkcioniranje, ustvarjanje in delovanje in to je pravzaprav sreča. Najkompleksnejša formula predstavljena v najpreprosti obliki je: išči, najdi, ustvari in deluj.

Pristen ponos naravnih danosti so um, duša in telo. Takšni kot so nam dani. Brez izkrivlanja. Sprašujem se, če je lahko izumetničena izmalinčenost, katere identiteta je LGBTQ skupnost, tudi povod za ponos? Morda je lahko, vendar nima statične podlage, saj res ostane točno to za kar se promovira; prazna, izumetničena, izmalinčena družbena zabloda. To je najbolj slepa skupnost v zgodovini in avtentično bolj prazne prihodnosti nima nobena druga skupnost. Kričijo namreč, da so drugačni in da bi zaradi svoje drugačnosti radi iste pravice, pravice, ki se jim sami biološko odrekajo… A ker si genskega zapisa po nadaljevanju svojega rodu le niso uspeli izbrisati, si pa vseeno želijo imeti pravico posvojitve otrok, da lahko vsaj socialno, če že ne morejo biološko, nadaljujejo svoje moralo izmalinčevanje vrednot. Kaj je tukaj etično in kaj moralno se lahko vprašamo. Vendar ne glede na odgovor, vemo, da ni na mestu in ne glede na odločitve v drugih državah, sem vesel, da te možnosti v Sloveniji nimajo. Etika predstavlja tisto, kar lahko, morala pa to kar moramo… LGBTQ so zato edina skupnost brez moral.

Naj se s tem vrnem na vzgojo in pomen očeta, kot vzornika, ki zna osrečiti žensko kljub njeni muhavosti in s tem zagotoviti stabilnost družine. Ženska ambicioznost je seveda več kot dobrodošla a ne kot kompenzacija za nevrotično histeričnost, katere pa povečini ne morejo zakriti lezbične feministke (zato tudi zavračajo Freudovsko psihoterapijo). To poudarjanje svobodnjaštva v svobodnem svetu spominja bolj na željo, da bi bili kot človek ptica in samo kaže na duševno nezrelost tako orientiranih žensk ali moških. Tudi v govornem nastopu teroristične organizacije Antifa je lahko videti zgolj gručo histeričnih, hujskajočih prevratnic katerim daleč največji užitek je mešati štrene in vzpodbujati prelivanje krvi na ulicah. Takšno nevrotično vodstvo je lahko doživelo le posredovanje narodne garde in njihov klic potem ni več spominjal na ponarejeno kikirikanje ampak na pristno kokošje čebljanje, kateremu botrujejo sklonjene glave podtikanja, zavračanja in sramu. S ponosom nikoli niso rokovale, so pa zato toliko bolj razumele dobro poznan teren sramote.

Naj zaključim, da je bistvo odraščanja spolna identiteta, ki pa je objektivno očitna a je njena pridobitev nemogoča brez subjektivnega soočenja. Soočenja s tem, da si ali moški ali ženska (ne enkrat eno in enkrat drugo, ne oboje – izjema so hermafroditi – in ne nič). Nenehno iskanje identitete, ki je lastno pubertetniškemu umu predstavlja beganje in samozaslepljenost napram moči, ki jo nosi sprejetje lastne identitete. LGBTQ skupnost oz. lobi s svojo izkrivljeno politiko umetnega ohranjanja svojih zablodelih načel pri življenju zato indoktrinira pubertetniški um, da ostane nestanoviten in brez realne podlage v identificiranju z absurdnimi opcijami drugih spolov, niča ali zamešanih relacija objekt-subjekt oz. okupiranja z  grotesknimi podobami skreganimi s kakršnokoli moralo ali etiko (v ozadju je moralno razvrednotenje vrednot družine, kar je seveda tudi krščanska vrednota). Dojemljiv, mlad um tako pahne v duševno zablodo in zagotovi preživetje zveriženi LGBTQ ideologiji; ‘če ne moremo biološko dokazati svoj potencial, bomo pa socialno in politično uničevali (krščanske) vrednote z zlorabo svoboščin, ki so nam dane’ je njihov moto.

Moč identitete drugačnosti pred katero paradoksalno zavračajo in jo v zaledju sramotijo, pa še vedno ohranja pri življenju njihovo izmalinčeno zveriženost (tako kakor plevel raste iz iste zemlje, kakor pšenica), nikakor pa ne zmore iz te osramočenosti, ki jo nosijo in širijo po svetu prerasti v pravi ponos, katerega rodijo družinske, tradicionalne in krščanske vrednote v kulturo zdravih, povezovalnih in medsebojno podprtih odnosov.

To je namreč ponos. To je tradicija in v tem primeru je to zakon narave. To je resnica in to je življenje. Edini dokaz ponosa na njihovi paradi ponosa pa bi bila parola na kateri naj piše: “Ponosni smo, da nas je sram in ponosni smo, da se sramotimo.” Vendar menim, da tega ne bomo doživeli, saj bi jim tovrstno spoznanje omogočilo vrnitev v meje zdravega razuma, kar pa entiteti izumetničene in izmalinčene identitete kakršno nosi LGBTQ skupnost, ni v interesu.

Izvor/Avtor NTA