Quantcast
Informer
Spletni posrednik informacij

[Lucijin blog: Prva gostujoča kolumna Lucije Mlinarič] Čemu še politika?

0

V poplavi novic in lažnih novic v zadnjih mesecih se pogosto vprašam, čemu v Sloveniji še sploh služi politika. Razdvojevanju? Prepiranju?

 

Deljenju na leve in desne, partizane in domobrance, prvorazredne in drugorazredne, priviligirane in nepriviligirane, verne in neverne ipd.?

Vladajoča politika bi, po mojem mnenju, morala biti vključujoča. Zastopati bi morala čim širše interese. Predstavljati čim več ljudi, skrbeti za dobrobit vseh državljanov in državljank. Ja, lepo se sliši. A tega v praksi skorajda nikoli še nismo doživeli. Morda nekaj po vojni, nekaj v času, ko je Drnovšek uspel vsaj začasno pomiriti levi in desni pol in nekaj v času vlad Janeza Janše. Ampak celostnega pristopa, ko bi se nekdo odločil, da bo resnično zagovarjal dobrobit vseh Slovencev in Slovenk, še pravzaprav nismo zares doživeli, smo pa sedaj najbližje temu.

O epidemiji govorimo in pišemo pravzaprav vsakdan. Mediji, sogovorniki, prijatelji, družinski člani – vsi se pogovarjamo o tem, kdaj bo končno konec in se bomo vrnili v ustaljene tirnice. Vse bolj se sicer zavedamo, da se to ne bo zgodilo tako zlahka. Da virus ostaja in da se bomo morali naučiti živeti z njim. Pa vendar upamo, čakamo in se trudimo.

Ta vlada nekako skuša zajeti v pakete pomoči vse Slovence. Kljub vsej raznolikosti, vsem izzivom, predvsem pa vsem neposrednim in posrednim nasprotovanjem se vlada še kar naprej trudi. Res je, da se kdo lahko počuti izpuščen. Človeško je. Težko je predvideti usode dveh milijonov ljudi, saj je vsaka pot edinstvena; a priznajmo – toliko različnih pomoči, kot jih je sedaj, jih ni bilo še nikoli.

Da se vrnem k prvotni misli: vključevanje vseh. Do tega nas čaka še dolga pot, ki si jo sami otežujemo, ko se po socialnih omrežjih označujemo za burekkoalicijo in jogurtkoalicijo. Pa se pri tem sploh ne zavedamo, da je največji užitek, ko si ob bureku privoščiš še jogurt. Seveda karikiram. Ampak v tej razdeljeni družbi je nujno potrebno iskati takšne in drugačne vzporednice. Nujno je iskati skupne točke.

Žal mi je, da se razmere v Državnem zboru zaostrujejo. Presenečena in razočarana sem bila, da je opozicija, ki je predlagala praznični lockdown, na katerega je pristala tudi koalicija, ves čas lockdowna vlagala zahteve za sklice sej. Pa še ustavno obtožbo. To se ne počne, če želiš biti del fair playa. Sploh pa tega ne storiš, če imaš v mislih dobro za vse državljane in državljanke.

Naveličana sem delitev. Priznam. Čeprav sem članica SDS, ne nosim v sebi nikakršne zamere do drugih, kar nam nekateri pogosto očitajo (morda v nekaterih primerih upravičeno). Dovolj mi je tega. Dovolj mi je deljenja. Dovolj nagajanja. Dovolj je neprestanih bojev  oblast. V tem času je pomembno samo eno: zdravje. Saj veste – tudi največje bogastvo ne more kupiti zdravja; žalostno spoznanje, ki ga je pred smrtjo izrekel tudi en najbogatejših ljudi na svetu, ustanovitelj korporacije Apple Steve Jobs, ki je umrl zaradi raka trebušne slinavke.

Dejstvo je, da pred smrtjo ne moremo ubežati. Lahko pa si naredimo življenje, v katerem in pred katerim nam ne bo treba bežati; kjer se ne bo potrebno ob vsaki opredelitvi za ali proti bati, kaj bo naprej. Lahko ustvarimo življenje, kjer se bomo zavedeli, da nas je samo dva milijona. Tokijo ima 13 milijonov ljudi, Šangaj, New Delhi, Sao Paolo, Mexico City, Kairo, Mumbaj so še nekatera mesta z večmilijonsko populacijo. Ob tem se lahko zavemo, kako malo nas zares je; in kako neumna je delitev, ki jo vzdržujemo.

Če želi majhen, ampak izjemno sposoben narod, kot smo Slovenci in Slovenke, še bolj uspeti, mora svoje razlike končno dati na stran. Nehajmo se spraševati, kdo je kaj počel let 1945 ali leta 1950. Ti dogodki so oddaljeni od nas celotne generacije. Prav je, da se jih zavedamo; ampak nikakor se ne smemo več na podlagi teh dogodkov deliti to, kar smo in imamo sedaj. Leta 1990 smo bili skoraj soglasni, ko smo se odločili za Slovenijo. In upam, prosim ter verjamem, da smo to soglasnost sposobni najti tudi sedaj. Morda sem naivna, kar se za vodjo službe za odnose z javnostmi ne spodobi. Ampak verjamem. Verjamem, da je Slovenija lahko tista obljubljena druga Švica, ki smo si jo želeli in zamišljali po osamosvojitvi. Verjamem, da lahko najdemo skupen jezik. Verjamem, da smo sposobni delati v dobro vseh. Ja, različni smo – ampak ravno to nas bogati. In bodimo ponosni na to.

Naša različnost je povod za to, da imamo toliko inovativnih idej, toliko izjemnih start upov, toliko uspešnih športnikov in kulturnikov v raznih panogah. Imamo toliko bogastva! V ljudeh in v naravi. Slovenci in Slovenke smo izjemni. Svoj jezik in kulturo smo negovali stoletja, borili smo se proti različnim okupatorjem, različnim oblastem in kljub svojih majhnosti smo zmagali. Priborili smo si samostojno državo in čas je, da jo začnemo tako tudi obravnavati. Nehajmo iskati sovražnika znotraj, sovražnika zunaj. Začnimo spoštovati svojo izjemnost, suverenost, neodvisnost in sposobnost. Začnimo spoštovati vse svoje ljudi, vse Slovenke in vse Slovence. Menim, da je po 30 letih notranjega političnega boja čas, da odpustimo vse, kar je bilo, in usmerimo svoje delovanje v novo, zedinjeno Slovenijo.

Foto Twitter