Connect with us

Pozdravljeni, kaj iščete?

Politika

Je tranzicijska levica zaslutila svojo priložnost za vnovični prevzem oblasti?

šarecbratušekmesecfajonpetričdamijan 1
Fotomontaža: Matic Štojs Lomovšek

Sedaj četverica opozicijskih strank (LMŠ, SD, Levica, SAB) ponuja tako imenovanega mandatarja za sestavo tehnične vlade v osebi Jožeta P. Damijana. In to sredi drugega vala epidemije.

V začetku prejšnjega tedna so se politični dogodki kar vrstili. Po novi klavrni politični zlorabi tožilstva v zadevi Trenta je sledil odstop ministrice za kmetijstvo Aleksandre Pivec, ki ni hotela čakati do glasovanja, izstopila pa tudi iz stranke DeSUS, kar pomeni, da ne bo uresničila svojih napovedi o kandidaturi na kongresu.

Je pa svojo kandidaturo že napovedal Karl Erjavec. A glavno je šele sledilo: po večmesečnih ugibanjih, kdo bo novi “as iz rokava” političnega podzemlja, je sedaj jasno, da je bilo lobiranje Gregorja Golobiča uspešno pri ekonomistu in profesorju Jožetu P. Damijanu.

Nespodobna ponudba in JPD
Za kaj pravzaprav gre? Omenjena četverica voditeljev strank LMŠ, SD, Levica in SAB se namreč obnaša, kot da oblast pripada samo njim, čeprav formalno ni nobenega razloga, da bi prišlo do menjave vlade prav sedaj. Spomnimo: v tem mandatnem obdobju, ko veljajo razmerja sil, oblikovana po volitvah leta 2018, imamo že drugo vlado, ki je nastala po neposrečenem odstopu prejšnjega premierja Marjana Šarca. Slednji je namreč računal, da bodo odstopu njegove vlade takoj sledile predčasne volitve, a se to ni zgodilo, saj sta se dve od petih koalicijskih strank (SMC in DeSUS) odločili za sestavo nove koalicije, v kateri sta še SDS in NSi. Omenjena vlada, ki jo vodi Janez Janša (ta je še tretjič postal premier), seveda ni odstopila, pač pa ima razmeroma udobno večino, zato je izrekati napovedi o nekakšni “tehnični vladi” odveč. Edina formalna možnost je torej izsiliti konstruktivno nezaupnico, ki bi bila v zgodovini slovenskega parlamentarnega sistema tretja (prva je bila leta 1992 ob zamenjavi Lojzeta Peterleta z Janezom Drnovškom, druga pa leta 2013, ko sta vlado Janeza Janše spodnesla Gregor Virant in že omenjeni Karl Erjavec, premierka pa je nato postala Alenka Bratušek).

20160322 00679513

Jože P. Damijan (Foto: STA)

Seveda pa ima opozicijska četverica za to premalo glasov (39) in bi jih morala pridobiti vsaj še sedem. Nič čudnega torej, da se v zadnjem času vrstijo pritiski na SMC in DeSUS (slednji ima pet poslancev), naj se pridružita pobudi. A za zdaj želja, da bi se stranki znova pustili peljati na led “konju z belimi lisami”, ostaja neuslišana.

Najprej nekaj besed o “odrešeniku” Jožetu P. Damijanu. Ne gre za nov obraz v politiki – po imenovanju prve Janševe vlade je bil najprej član skupine ekonomistov, ki naj bi skrbela za reforme, po odhodu vodje te skupine Mića Mrkaića pa je konec leta 2005 postal minister za razvoj v vladi, a na tem mestu ni ostal dolgo. Nasledil ga je do tedaj še neznani Žiga Turk, ki je bil kasneje minister za kulturo in izobraževanje v drugi Janševi vladi, danes pa je prepoznaven publicist, ki pogosto komentira politično dogajanje. Kakorkoli že, JPD, kakor popularno imenujejo kontroverznega ekonomista, je tedaj še veljal za tako imenovanega mladega liberalnega ekonomista, za katerega portal Necenzurirano piše, da je nato začel spreminjati svoja ekonomska stališča. No, ali jih je res spreminjal ali pa je le pokazal svoje prave barve, seveda lahko ugibamo, dejstvo pa je, da se je že pred sedmimi leti razkrilo, da je JPD tesno povezan z enim najbolj razvpitih agentov političnega podzemlja Dragom Kosom, ki je bil celo Damijanova poročna priča. Znano je, da je bil JPD zadnja leta eden najvidnejših zagovornikov projekta “drugi tir”, a sporno je predvsem njegovo dokaj opolzko obnašanje na Twitterju, ko se je pobalinsko norčeval iz Aleksandre Pivec.

Ni več moteč za Levico
Vsekakor pa je zanimivo, da nekdanji Damijanov “neoliberalizem” in dejstvo, da je bil minister v Janševi vladi, ne motita Levice. Morda slednja verjame v iskrenost »spreobrnjenja« JPD iz “neoliberalca” v zagovornika grške levičarske stranke Siriza. Po tej plati se je zelo zbližal z najbolj razvpitim ideologom levičarske ekonomije Jožetom Mencingerjem in postal najglasnejši zagovornik večje vloge države pri regulaciji gospodarstva in finančnega sistema, državnega zadolževanja za graditev infrastrukture in državne potrošnje. V času druge Janševe vlade je kritiziral njeno varčevalno politiko, medtem ko je prvo Janševo vlado napadal zaradi premajhne ambicioznosti pri reformah, ki bi končale tranzicijo. Pred leti je celo predlagal “nadzorovani izstop iz evra”, nasprotoval je udeležbi Madžarov pri graditvi drugega tira, neuspešno je tudi kandidiral za guvernerja Banke Slovenije.

%C5%A1arecfajonmesecbratu%C5%A1ek

Foto: STA

Ob vsem tem je pomenljiv predvsem medijski nastop četverice, ki je svoj predlog “tehničnega” mandatarja napovedala brez vsakega sramu in tudi brez programa – češ da je pomembno le, da se ta “neustavna” vlada odpravi. Zanimivo je namreč, da sedaj državnega udara v svoji mehki različici sploh ne načrtujejo več v zakulisju, ampak kar odkrito, saj lahko računajo na široko podporo medijskih pitbulov, ki so že poskrbeli za prve javnomnenjske ankete. Rezultati slednjih so pričakovano naklonjeni menjavi vlade, kar je seveda samo naslednja faza izvajanja mehkega državnega udara – ljudstvo je namreč treba prepričati, da je “večina ZA” in naj se ljudje vendarle opredelijo v skladu z večino, če nočejo biti podporniki “škodljivcev”.

Zato ne preseneča, da nacionalna RTV toliko prostora posveča nezakonitim kolesarskim protestom, ki imajo zelo škodljivo vlogo tudi pri širjenju bolezni covid-19, ter njihovim »herojem«, kakršna sta denimo vreščeči Jaša Jenull in v zadnjem času brezposelni Ivan Gale.

Maček v žaklju
A nekaj je vendarle jasno: opozicijska četverica je z nespodobno ponudbo “tehničnega” mandatarja, ki naj bi bil nestrankarski, Slovencem dejansko vsilila mačka v žaklju. Vlada, ki naj bi iz tega nastala, namreč še zdaleč ne bo strokovna, se bo pa na račun JPD lahko otresla politične odgovornosti za nov polom. Tu se skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj si opozicijski levi četverček sedaj ne upa na predčasne volitve. Verjetno zato, ker se zavedajo, da so s prejšnjo vlado globoko zavozili.

koalicija ustavni lok

Foto: STA

A zahtevati menjavo vlade tako rekoč na vrhuncu drugega vala epidemije covida-19 je gotovo ne samo predrznost, ampak veleizdaja posebne vrste. Da večina medijev te nevarne igrice javno podpira, pa je sploh nesmisel. Vse skupaj dokazuje, da tranzicijska levica, opcija, ki jo usmerja politično podzemlje, sploh ne skriva več svojih pučističnih namenov in je zaradi sle po oblasti ter zaradi sovraštva do vseh, ki jih ima za “razredne sovražnike”, pripravljena vzeti za talca celotno državo. Tolaži nas lahko le dejstvo, da tudi če bi po nekem čudežu Karl Erjavec znova postal predsednik DeSUS in se želel pridružiti pobudi z dokaj bizarnim imenom (koalicija ustavnega loka), opozicijski četverček še vedno nima dovolj glasov za prevzem oblasti.

Gašper Blažič

Kliknite za komentar

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Oglasi Qries
Oglasi Qries

Kdo je najbolj nesposoben za predsednika vlade?

Tanja Fajon, evropska poslanka SD
Luka Mesec, poslanec Levice
Alenka Bratušek, predsednica SAB
Marjan Šarec, predsednik LMŠ

Facebook

Ostali Prispevki

Kolumna

Da se izognemo nepotrebnemu: Čordić bi se lahko pisal tudi Novak, Macron, Merkel ali Kurz, zame ni nobene razlike. Napisal bi enako. Zlatko Čordić...

Kolumna

Že dvajset let se ukvarjam z reševanjem osebnih in poslovnih kriz, ki so nastale zaradi osebnih motenj, katere izhajajo iz otroštva. Tako sem se...

Politika

Kazni zaradi kršenja številnih odločb. neupoštevanja odloka o zbiranju ljudi na javnem kraju v času koronavirusa, grožnje predsedniku vlade, grožnje policistom, neupoštevanje policijskih odredb,,...

Kolumna

V kolikor nekdo želi voditi Slovenijo v »zdravo« prihodnost, mora nekdo dobro poznati potrebe in potenciale njenih prebivalcev. Pa jih? A sploh vemo, kdo...