Janša v pismu voditeljem EU: “Diskrecijskih mehanizmov, ki ne temeljijo na neodvisni presoji, ampak na politično motiviranih kriterijih, ne moremo imenovati ‘vladavina prava’!”

“Danes številni mediji in nekatere politične skupne v Evropskem parlamentu odkrito grozijo z uporabo instrumenta, napačno poimenovanega ‘vladavina prava’, da bi z večinskim glasovanjem disciplinirali posamezne države članice,” je opozoril slovenski premier Janša.

“Tisti med nami, ki smo del življenja prebili pod totalitarnimi režimi, vemo, da se odstopanje od realnosti začne, ko procesi ali ustanove dobijo imena, ki pomenijo ravno obratno od njihovega bistva,” je še dodal.

V skoraj štiri strani dolgem pismu je omenil tudi, da smo bili leta 2014 v Sloveniji “priča ukradenim volitvam s pomočjo drastične zlorabe državnih ustanov”, nobena od institucij Evropske unije pa se takrat ni odzvala niti z enim samim opozorilom.

Pismo objavljamo spodaj v celoti:

Nikoli prej se Evropska unija ni soočila z izzivi takšnega obsega, kot je kriza koronavirusa. Naši zdravstveni sistemi so pod izjemnim pritiskom, naša gospodarstva pa se soočajo z zunanjim in nepredvidenim šokom, ki je povzročil resne motnje v gospodarski dejavnosti in ogrozil na tisoče delovnih mest. V teh pogojih je bilo ključnega pomena, da se je Unija odzvala hitro in odločno. Julijski sporazum Evropskega sveta o večletnem finančnem okviru in EU naslednje generacije je bil v središču našega skupnega odziva – resnično zgodovinski dogovor in pokazatelj enotnosti brez primere.

Prav to smo potrebovali v teh zahtevnih časih. EU je danes konvoj ladij, ki plujejo po nemirnem morju. Ladje so se združile, da so oblikovale konvoj, ali pa so se mu kasneje pridružile zaradi možnosti varne plovbe v smeri miru, svobode in razvoja. Konvoj se je začel oblikovati, da se tragedije in brodolomi 20. stoletja na evropski celini ne bi ponovili. Ti so povzročili na desetine milijonov smrtnih žrtev, strašno trpljenje in stiske celotnih narodov, genocid in suženjstvo v totalitarnih režimih.

Tako obeti za dober potek kot tudi epohalni uspeh projekta v prvih desetletjih so bili podkrepljeni z očitnimi in resnično dobrimi nameni generacije, ki je doživela brodolome. Končni dokaz pravilno izbrane poti je prišel s padcem železne zavese in veliko širitvijo EU in Nata leta 2004. Evropa, cela in svobodna, je postala oprijemljiv cilj generacije, ki je bila priča ubojem na mejah med vzhodom in zahodom in ki je v življenju doživljala občutke brezupnosti v iluziji enopartijskih monolitov. Na koncu, po milijonih žrtev in trpljenju, je bila ta generacija priča padcu komunizma brez vojne in brez streljanja.

 

Svoboda je postala oprijemljiva in zdelo se je, da je nič ne ogroža. Konvoju so se pridružile nove ladje in notranje administrativne meje so padale. Obstajala je možnost zlate dobe z optimizmom, ki je segal do neba. V takem razpoloženju nismo jemali kopičenja »zamrznjenih konfliktov« v naši vzhodni soseščini dovolj resno. Krimska okupacija je bila za vse presenečenje. Prav tako nismo vzeli, opozoril Grčije in Cipra o dvojnem igranju Ankare dovolj resno, niti očitnih znakov, da se islam na naših mejah in celo znotraj EU namesto modernizacije premika k radikalizaciji. To je na koncu privedlo do terorističnih napadov na nedolžne Evropejce – neposredno na naš način življenja.

V nasprotju z optimističnimi pričakovanji morje ni postajalo bolj mirno, jadranje pa je postajalo bolj grobo, namesto da bi bilo lažje. Udarila je finančna kriza, sledila ji je migrantska – nato pa se je zgodil Brexit. Sredi prepirov glede tega, ali naj lažje zapolnimo razpoke na ladjah ali pa si preprosto delimo vdirajočo vodo, je konvoj zapustila ena največjih ladij. Znašli smo se v izgubljeni situaciji. Še preden smo končali zapuščinsko razpravo s to ladjo, pa smo se znašli sredi pandemije koronavirusa. Zdaj se borimo z drugim valom, ki se je v EU izkazal za močnejšega in bolj smrtonosnega kot prvi.

Na dramatičnem zasedanju Evropskega sveta julija smo po večjih naporih dosegli soglasje o trdnem finančnem okviru za spopadanje z učinki epidemije. Vendar nedavno nesoglasje med predsedstvom Sveta EU in vodstvom Evropskega parlamenta spodkopava to soglasje. Še enkrat: v vsej Uniji je treba spoštovati vladavino prava. Povsod. Kakršnih koli diskrecijskih mehanizmov, ki ne temeljijo na neodvisni presoji, temveč na politično motiviranih merilih, ni mogoče imenovati “vladavina prava”.

Tisti, ki smo del življenja preživeli v totalitarnem režimu, vemo, da se odstopanje od resničnosti začne, ko se procesi ali institucije začnejo imenovati ravno nasprotno od njihovega bistva. “Ljudske demokracije” so bili režimi enopartijske diktature. Nemška demokratična republika je bila prisiljena zgraditi zid, da bi ljudem preprečila množičen pobeg pred takšno “demokracijo”. “Socialistično samoupravljanje” v nekdanji Jugoslaviji je bilo le kritje trde roke komunistične partije v gospodarstvu.

Danes številni mediji in nekatere politične skupine v Evropskem parlamentu odkrito grozijo z uporabo instrumenta, ki se napačno imenuje “vladavina prava”, da bi z večino glasov disciplinirali posamezne države članice EU.

Po definiciji “vladavina prava” pomeni, da o sporih odloča neodvisno sodišče in ne politična večina v kateri koli instituciji. Če politični organ svojo odločitev imenuje vladavina prava, s tem naredi prvi korak stran od resničnosti. Evropska unija pa temelji na vladavini prava: na ločitvi izvršne, zakonodajne in sodne veje oblasti. Država, katere politični sistem ne temelji na demokraciji in na vladavini prava, sploh ne izpolnjuje pogojev za članstvo in navigacijo v takem konvoju. Pogodba o Evropski uniji tudi ne dovoljuje nobenega diskriminatornega ukrepanja proti kateri koli državi članici na politično zahtevo katere koli druge države članice ali katere koli institucije EU.

Slovenija ima veliko razlogov za previdnost, ko se različne politične skupine v Evropskem parlamentu sklicujejo na izraz “vladavina prava”. Leta 2014 smo bili priča ukradenim volitvam, ki so se zgodile z drastično zlorabo državnih institucij – vključno z delom sodstva – že na začetku volilne kampanje. Ustavno sodišče je soglasno ugotovilo, da je prišlo do zlorabe. Vendar se je to zgodilo šele po volitvah in zlorabe ni bilo mogoče odpraviti. Nobena od institucij EU se v času te volilne kraje ni odzvala niti z enim samim opozorilom. Dejansko je bilo stanje še slabše: ključni akterji, ki so bili vpleteni v zlorabo, so bili povabljeni, da zasedejo vodilna mesta v EU institucijah. Evropski parlament ni hotel niti razpravljati o ukradenih volitvah v državi članici EU, ker v kolegialnem organu ni bilo večine, ki bi lahko to temo uvrstila na dnevni red. Hkrati se je in še vedno veliko razpravlja o stanju demokracije na Madžarskem in na Poljskem. Začel se je celo postopek po 7. členu Pogodbe, kljub temu da nobena država v času članstva v EU ni imela nobenega primera zlorabe sodstva zaradi političnega obračuna ali enega samega političnega zapornika – kaj šele primera kraje volitev, kot se je zgodilo v Sloveniji.

Ta žalostna izkušnja nas uči, da se dvojna merila uporabljajo pred očmi vseh. Še več: trenutno se vztraja, da ne bi smeli spoštovati zgodovinskega dogovora z julijskega zasedanja Evropskega sveta, ker naj bi se politična večina v Evropskem parlamentu odločila drugače – in oni se sklicujejo na “vladavino prava”.

Slovenija podpira spoštovanje vladavine prava v vseh primerih (tudi v instrumentih večletnega finančnega okvira (MFF) in obnove in odpornosti (RFF)), brezpogojno in brez dvojnih standardov. To stališče zagovarja pod pogojem, da se pri oblikovanju posebnih instrumentov upošteva Pogodba o Evropski uniji in da o zakonu ali kršitvah odloča neodvisno sodišče. O tem se ne bi smela odločiti samo politična večina, kajti v tem potem to ni vladavina prava, ampak vladavina politične večine.

V kolikor bomo sledili napačni poti, nam bo iz rok na žalost spolzela dobra prihodnost Evrope, cela in svobodna.

Morje je že dovolj razburkano brez težav, ki si jih sami ustvarjamo. Kitajska, ki v pandemiji tako rekoč ne bo prizadeta, bo imela na naše potovanje močnejši vpliv kot kdaj koli prej. ZDA so po nedavnih volitvah notranje zelo razdeljene – kar nikoli ni dobro vplivalo na čezatlantske odnose. Moskva je Belorusijo očitno uspešno dodala na seznam zamrznjenih konfliktov. Skupaj z Ankaro in brez EU po svoji podobi oblikuje razmere od Baltika do Libije. Ne mine mesec dni, da ne bi bili šokirani, da moramo sožalje žrtvam terorističnih napadov najprej izraziti v eni državi članici EU, nato v drugi.

Zato zdaj bolj kot kdaj koli prej potrebujemo enotnost glede tega, kam smo namenjeni. Potrebujemo spoštovanje drug do drugega. Potrebujemo skupno obrambo dostojanstva vseh volivcev v vseh državah članicah EU. Potrebujemo institucije EU, ki ne bodo vpletene v notranjepolitične konflikte držav članic. Potrebujemo ukrepe, ki jih vodi modrost, ki so jo imeli ustanovni očetje EU. Zavedati se moramo, da se v osnovi EU ne vrti okoli denarja, ampak vrednot. Zavedati se moramo, da vrednot na koncu ni mogoče prisiliti, da bi bile z denarjem. Verjetno je to težko razumeti nekomu, ki se je rodil v blaginji, vendar ga le-to ne odvezuje odgovornosti, da si prizadeva za dobro prihodnost EU.

Pred našim ladijskim konvojem, imenovanim EU, so grebeni in ledene gore. Izzivov, ki jih lahko premagamo, je veliko, vendar le, če bomo spoštovali pogodbo, ki soglasno določa smer našega potovanja. V nasprotnem primeru lahko samo čakamo, kdaj bo naslednja ladja zapustila konvoj.

Pred EU ležijo izredno pomembni naslednji koraki. Sprejeti moramo enoten odnos do glavnih groženj in se učiti iz zgodovine. Zahodno rimsko cesarstvo je propadlo, ko so tuji plačanci začeli imenovati cesarje. Vzhodno rimsko cesarstvo pa je propadlo, ko je militantni islam preplavil Bizantin. Islamu moramo pomagati pri modernizaciji in pozitivno opozoriti na tiste muslimanske države, ki so to že storile. Zaščititi moramo svoje zunanje meje. Tudi naša soseska, bolj kot kdaj koli prej, potrebuje delujočo EU, močno in enotno. Veliko je na kocki: države članice vzhodnega partnerstva, države zahodnega Balkana, države članice Unije za Sredozemlje. V tem trenutku, ko smo soočeni z vrsto težav, je zanemarjanje našega zgodovinskega dogovora doseženega na EUCO julija, kot prepiranje zaradi jedilnika na ladji, ki pluje proti ledeni gori.

Pred nami je zelo preprosta dilema. Spoštovanje julijskega sporazuma EIJCO je odgovoren pristop za dobro prihodnost EU. Neupoštevanje tega je ravno nasprotno.

Naslednji dnevi bodo kritični za dokončno oblikovanje poštenega in uravnoteženega sporazuma, ki bo temeljil na našem julijskem dogovoru. Šele s hitrim zaključkom tega, kar smo začeli julija, bomo lahko izpolnili ta velika pričakovanja in si utrli pot k močnejši Evropi v postpandemični dobi. V tem procesu bi morali ohraniti svojo dolgoročno strateško usmerjenost in graditi na bistvenih političnih in gospodarskih elementih dogovora. Kot smo že tolikokrat dokazali, sem popolnoma prepričan, da lahko najdemo sprejemljive rešitve, ki varujejo integriteto finančnega in pravnega okvira EU, ki bodo temeljile na Pogodbi. Kljub temu, da se soočamo s časovnimi pritiski, sem prepričan, da bo naš trud da zagotovimo, da vsi pridejo na krov, poplačan in da se bomo z njim izognili nadaljnjim zamudam in na koncu prišli do trdnega dogovora, ki nas bo ohranil enotne kljub negotovosti v prihodnjih tednih in mesecih.

To pismo je bilo poslano:

• Njegovi ekscelenci Charlesu Michelu, predsedniku Evropskega sveta
• Njeni ekscelenci Ursuli von der Leyen, predsednici Evropske komisije
• Njeni ekscelenci Angeli Merkel, zvezni kanclerki Zvezne republike Nemčije

Kopija pisma je bila poslana:

• vsem voditeljem držav ali vlad