Gregor Koštomaj odločno nad največjega slovenskega tekmeca
Ob skromni slovenski predstavi je edini trening pred petkovim smukom svetovnega pokala v Garmisch-Partenkirchnu dobil Max Franz. Bavarski tekmi sta tudi zadnji moški preizkušnji pred svetovnim prvenstvom v Cortini d’Ampezzo.
Če povzamemo razmišljanja iz slovenskega tabora, bodo varovanci trenerja Gregorja Koštomaja, ki opozarja na pomanjkljivo odločnost in strah, sami sebi največji tekmec.
Prvo “tipanje” terena v Garmisch-Partenkirchnu ne napoveduje slovenskega zasuka za dobro popotnico pred selitvijo v Dolomite. Edini uradni trening, ki se je zaradi dodatne priprave proge s soljo in vodo začel z rahlo zamudo, je sicer dobil Avstrijec Max Franz. Za slabe tri desetinke je prehitel Nemca Josefa Ferstla, tretji pa je bil Italijan Dominik Paris (+0,63). Slovencev ni bilo med trideseterico. Boštjan Kline je po dobrem začetku v spodnjem delu veliko izgubil in z zaostankom +2,54 končal na 33. mestu. Miha Hrobat (+3,18) je bil 44., Martin Čater (+3,28) tri mesta za njim, 22-letni Nejc Naraločnik, ki čaka na krst v svetovnem pokalu in nato še na svetovnem prvenstvu, pa je bil z zaostankom petih sekund in stotinke 63.
Nazadnje je poslušal Zdravljico, tokrat …
Petkov smuk v Garmisch-Partenkirchnu (v soboto bo na sporedu superveleslalom) bo obenem tudi zadnja preizkušnja pred bližajočim se svetovnim prvenstvom v Cortini d’Ampezzo (8. – 21. februar), zato je razumljivo, da trener Grega Koštomaj upa na vnovičen rezultatski zasuk. Zadnji smuki v Kitzbühlu in Bormiu namreč slovenskemu taboru niso prinesle razlogov za zadovoljstvo.
“Sezono smo začeli sanjsko, s češnjo na torti. Zmaga Martina Čatra, preboj Boštjana Klineta in dober superveleslalom Mihe Hrobata so predstavljali odlično popotnico in potrditev dobrega dela. Nato pa se je v smučanju pojavilo preveč spoštovanja. Preveč je bilo negotovosti in celo strahu, manj odločnosti. Vtisi so zato mešani. Po tekmah v Kitzbühlu smo se odkrito pogovorili, opravili trening v Kranjski Gori in, vsaj upam, očistili glave,” razmišlja glavni trener moške ekipe za hitri disciplini.
Za moški del smučarske karavane se bo SP začelo s torkovim superveleslalomom, smuk pa bo na sporedu 13. februarja. “Veliko je govora o razmerah, kakršne nas bodo pričakale v Cortini. A te bodo za vse enake. Iz tekem morajo fantje izvleči kar največ. To je ena tekma, ena priložnost. Na tekmovalni dan moraš biti najbolje pripravljen,” preprosto mantro največjih tekmovanj ponavlja Koštomaj, ki je na zadnjih dveh prvenstvih prisluhnil Zdravljici. Tedaj kot trener Ilke Štuhec. Če bi jo poskušal tokrat, bi bila to senzacija. Ne glede na zmago Martina Čatra v Val d’Iseru.
Kline: Ko se pojavijo vprašaji …
In kako na očitke o zadržanosti in včasih celo strahu odgovarjajo tekmovalci, ki so bili podobnih kritik občasno deležni še v trenerski dobi Petra Pena? “Definitivno vem, da sem velikokrat premalo odločen. To se zgodi, ko se v glavi pojavljajo določeni vprašaji. Včasih greš preko njih, drugič pač ne. Verjamem, da se s takšnim položajem srečujejo številni športniki. Pomembno je, da se tega zavedam in poskušam na naslednji tekmi spremeniti,” odgovarja Boštjan Kline.
“Moj cilj je jasen. To pa je, da v Garsmichu na tekmi pokažem svoje najboljše smučanje. Verjamem, da bi s tem prišel tudi rezultat, z njim pa samozavest,” proti vrhuncu sezone pogleduje Mariborčan, ki je letos v delu sezone pokazal zametke svojega najboljšega smučanja in tako obudil upe na vnovičen vzpon. Za dodaten preboj pa mu manjka predvsem več stabilnosti.
Smukaška proga v Cortini d’Ampezzo bo za smukače precejšnja neznanka. Lanskoletni finale svetovnega pokala je zaradi pandemije novega koronavirusa odpadel, tako da so teren predlani na svojem državnem prvenstvu preizkusili le Italijani. “To bo za vse novost. A tudi smuk v Jeongseongu je bil za vse popolna novost, pa smo se dobro spopadli z njim. Tudi jaz. Zato nimam nekih zadržkov,” razmišlja Kline, ki progo v Cortini, vsaj na podlagi zbranih informacij, označuje za kombinacijo Val Gardene in Lake Louisa.
Čater: Naj svoje pokaže ura
Napadalnih dvomov ne skriva niti Martin Čater, ki je sezono odprl s senzacionalno zmago v Val d’Iseru, nato pa je na preostalih tekmah skupno zbal le še ducat točk, pri čemer ga je v Kitzbühlu “rešil” predčasen konec tekme. “Če smučar ni 100-odstoten, se pojavijo vprašaji. Želja ni sporna, a pojavi se zavora, ki jo je težko premakniti. Na vsaki tekmi želim nastopiti tako napadalno kot v Val d’Iseru, a vedno pač ne gre. Pomembno je, da na treningih preučim vse linije, tako da lahko na tekmi zgolj pritisnem na plin. Žal se včasih pojavijo določene negotovosti. Kljub vsemu načrt ostaja nespremenjen,” razmišlja Celjan.
Njegove napadalne dvome so povečale še težave s kolenom. Pojavile so se v Val Gardeni, ko je prejel močan udarec v kolenski sklep. “Upam, da so težave zdaj rešene,” pravi edini Slovenec, ki je nastopil z rdečo majico najboljšega smukača svetovnega pokala. Pričakovano jo je slekel že po prvem nastopu, manj pričakovana pa je bila izgubljena tekmovalna ostrina.
“Pričakoval sem, da mi bo zmaga dala dodaten zagon. Toda, kot kaže, sem si zadal nove cilje, ki so me ovirali. Nisem bil več v tolikšni meri osredotočen na samo smučanje. Pa bi moral biti. Moja naloga je smučanje, čas pa pokaže ura,” dodaja Čater.
Hrobat: Ostati zvest napadalnosti
Nad zdravstvenimi težavami se del sezone pritožuje tudi Miha Hrobat. Njegova šibka točka je hrbet. “So boljši in slabši dnevi. S fizioterapevtom sva zdaj našla način, kako me pripraviti, da lahko naslednji dan normalno funkcioniram. Deloma sem bolečine tudi sprejel. A pride dan, ko je vse skupaj prehudo. Takrat pač ne morem preko bolečine. Tako je bilo, recimo, v Kitzbühlu,” pripoveduje 26-letni kranjski Ljubljančan.
V tej zimi je že postregel z dvema superveleslalomskima uvrstitvama med najboljšo dvajseterico, dvakrat pa je ostal praznih rok. In kako primerja svoje občutke s tekem, kjer je izzival hitro linijo, in tistih, ko je bil preveč pasiven?
“Na dan obeh tekem je bilo počutje podobno. A na drugi tekmi že od štarta nisem našel pravega občutka. Nisem prišel do položaja, ko bi ustvarjal hitrost. Tudi napak je bilo preveč. Smučanje je bilo premalo napadalno. Pravih razlogov za nihanja še nisem našel. Vem pa, da moram ostati zvest svoji napadalnosti,” odgovarja Hrobat in pred SP napoveduje: “Moji načrti so, da se znova približam decembrski ravni smučanja. Napadalno in z izkoreninjanjem napak. Tudi tedaj mi je do deseterice zmanjkalo le 20 stotink.”