Dr. Anton Stres o modrosti Dr. Boštjana M. Zupančiča

Dva doktorja, dva profesorja. Oba frankofila. En ustavni pravnik, drugi filozof, teolog, nekdanji nadškof. Prek NTA imamo privilegij uživati v njuni krajši korespondenci, utemeljeni na videoposnetku Dr. Boštjana M. Zupančiča.

PROF. DR. ANTON STRES

KOMENTAR

Spoštovani gospod profesor!

Sem z zanimanjem poslušal Vaše razmišljanje. Kakih posebnih in kritičnih pripomb nimam. Od mene kot teologa in filozofa verjetno pričakujete oceno, kako to sliši nekdo mojega kova. Razmišljanje je zanimivo, ves čas poslušanja pa je človek v napetem pričakovanju, do kakšnega sklepa želite s temi izvajanji pripeljati. To je dobro, ker se človek ne dolgočasi s poslušanjem. Imam nekaj pripomb, ki niso kritika ampak bolj komentarji z vidika nekaterih sodobnejših
pogledov na to zgodbo o Jezusovi smrti in vstajenju, ki je srčika krščanstva, s katero le-to stoji in pade, kakor se je tega dobro zavedal apostol Pavel.

1. Na začetku se veliko opirate na besedno zvezo »Božje kraljestvo« ali »nebeško kraljestvo«. Izraza sta enakovredna, le da izraz »nebeško kraljestvo« uporablja izključno evangelist Matej, ker je njegov evangelij namenjen kristjanom iz judovstva, ti pa iz spoštovanja do Boga niso izgovarjali božjega imena. V slovenščini je to pridevnik (božji, nebeški), v grškem izvirniku je to samostalnik v genitivu, zato je za judovska ušesa bilo bolj primerno govoriti o
»kraljestvu nebes« kakor o »kraljestvu Boga«. Na nekem mestu sami pridete do sklepa, da to ne more pomeniti nobenega prostorskega območja, kakor to pomeni v običajni govorici. Tudi Jezus sam poudarja, da Božje kraljestvo ni krajevna oznaka, ni tu in ne tam. Če se tako izražamo, so to metafore. Jezus pravi, da je Božje kraljestvo »med nami« in da se je »približalo«.

Stvar postane logična, če upoštevamo, da ne gre za kraljestvo kot prostor ampak za kraljevanje kot duhovno stanje. Ne Božje kraljestvo (Royaume de Dieu) ampak Božje kraljevanje (Règne de Dieu). To je tam in povsod tam, kjer vlada Bog, kjer svobodna bitja svobodno živijo po Božji volji in po Božjem zgledu. V stanju sedanje grešnosti to ni nikjer popolnoma, se pa temu bolj ali manj nekateri želimo približati in se za to trudimo. Božje kraljevanje je torej nekaj
duhovnega, moralnega in dinamičnega: enkrat bolj, drugič manj. Je pa en izjemen primer tega, kjer Bog kraljuje: to je njegov Sin Jezus Kristus. On je utelešeno in poosebljeno Božje kraljevanje med nami, zato lahko (o sebi) reče, da je Božje kraljestvo »sredi med vami« in da se je »približalo«. Ko Bog popolnoma zakraljuje ali zavlada, pride do Jezusa Kristusa, bi lahko rekli.
To teološko temo Božjega kraljestva in Božjega kraljevanja so nekako na novo odkrili v 70tih letih in poudarili kot srčiko in jedro Jezusovega oznanjevanja. Tudi Vaše razmišljanje je zelo blizu temu.

2. Večkrat uporabljate izraz »jukstapozicija« (juxtaposition) za označevanje odnosa dveh kraljestev, kraljestva Boga in kraljestva zla. V podobnem smislu govori sv. Avguštin o Božji državi in posvetni državi, pri čemer Božja država (Civitas Dei) ni Cerkev, kot so napačno tolmačili, ampak Božje kraljestvo ali Božje kraljevanje, ki ga kristjani pričakujemo in vanj
upamo kot končno in ciljno stanje sveta. Dobro je, da ta izraz dopolnjujete z drugimi, močnejšimi izrazi, kajti iuxtapositio je sorazmerno brezbrižno in nevtralno bivanje drugega poleg drugega, medtem ko je med Božjim kraljevanjem in kraljevanjem tega sveta nasprotje, kontradikcija, boj in sovraštvo, ki doseže svoj vrhunec in se razgali na veliki petek.

3. V razmišljanju nekajkrat omenjate dejstvo, da so po Jezusovem vstajenju obiskovalci groba našli povoje in prtič. Na prvi pogled postranska podrobnost, ki pa bi verjetno za vsakega kriminalista bila prvorazredni indic. Če bi namreč apostoli res Jezusovo mrtvo telo na skrivaj odnesli in nato razširili govorico, da je vstal, bi po vsej verjetnosti odnesli truplo s povoji vred.
Nobenega razloga bi ne imeli, da bi ovoje pustili. Če so povoji ostali, se je torej moralo zgoditi nekaj drugega. A samo dejstvo povojev ima še drug pomen. Sami nekajkrat omenjate, da je Jezus nekaj dni pred tem obudil nazaj v življenje Lazarja. Ta pa je prišel iz groba s povoji vred.
To poudarja razliko med Lazarjevo vrnitvijo v staro življenje in Jezusovo vstajenje v čisto nov in drugačen način bivanja. Lazar ohranja povoje, ker jih bo enkrat še potreboval, ko bo naslednjič umrl, kajti vrnil se je v staro življenje, ki se prej ali slej dokončno konča s smrtjo.
2
Jezusovo vstajenje pa ni vrnitev v star način človeškega bivanja, zato tudi povoje pusti na tem svetu, kamor spadajo. Jezusovo novo bivanje je izven koordinat tega sveta.

4. Vaša misel o zlu kot tistemu, ki je »évanescent«, je točna. Od Avguština naprej opredeljujemo zlo kot »privatio boni«. Negativnost ni nasprotna pozitivnost, ampak sploh pozitivnost ali bivajočnost ni, je »luknja« v biti in dobrem, negativnost, ki je vedno sekundarna glede na pozitivnost biti, enega, resničnega in dobrega (ens, unum, verum, bonum). Zla ni, zlo je
odsotnost dolžnega dobrega ali biti, »ni« (negacija) ni samo omejenost in manjkanje, ampak umanjkanje (privatio), ne-bit nečesa, kar bi moralo biti. S to teorijo o zlu kot umanjkanju dobrega (»privatio boni«) je Avguštin premagal svoj manihejski dualizem, kateremu je v začetku pripadal. Zlo in dobro, nebit in bit, zmota in resnica, enovitost in množičnost niso
simetrični, ampak asimetrični: bit, dobro in resnično so globlji kakor njihovo protislovje nebit, zlo in zmota. Ti slednji so samo paraziti, ki svoje nasprotje predpostavljajo, da lahko so.
Obratno pa ni res. Zlo je umanjkanje dobrega, dobro pa ni umanjkanje zla. Negacija nima iste teže kot afirmacija (proti vsej dialektiki), kajti tudi dialektika med bitjo in nebitjo je, torej je »je« izvornejši kot »ni«. Fichte je to jasno videl, ko razlikuje afirmacijo, njej sorazmerno negacijo in neko drugo, bolj izvorno afirmacijo, ki nima sebi sorazmerne negacije, je pa čista bit in je podlaga za vso dialektiko med »je« in »ni«. »Ni« živi od »je« kot njegovo zanikanje. Čistega nija, ki bi bil samo »ni«, ni. Bergson poudarja, da je ideja absolutnega niča psevdo-ideja, lažna ideja, sploh ideja ni, ker absolutnega niča ni in se zato ideja o njem ne more nanašati na nič.

Vsak »ni« je »ni« nečesa, ki bi vsaj lahko bilo. Spinoza je to povedal, ko je rekel, da luč razsvetljuje temo in samo sebe. Resnica razkriva zmoto in samo sebe kot resnico, zmota pa sebe ne razkriva, še manj pa razkriva resnico. Zmota se razkrije kot zmota šele, ko je postavljena ob bok resnici. Iz resnice lahko ugotovimo, kaj je zmotno, iz zmote pa ne moremo zvedeti, kaj je res (razen pri alternativah). Nasprotje resnice je vedno zmota, nasprotje zmote
pa je lahko druga zmota. Metafizični optimizem je prav v tem, da postavlja bit, eno, resnico in dobro kot primarno, nasprotja temu pa kot sekundarna, ki živijo kot paraziti od svojih nasprotij. Zato tudi med dobrim (Bogom) in zlim (Hudičem) ni simetrije, nista enakovredna nasprotnika in proti-igralca. Mogoče v začetku Vašega razmišljanja na enem mestu dajete vtis, da kraljestvo zla in kraljestvo dobrega postavljate v simetričen odnos na isti ravni, le da v
drugačni smeri. To bi bil (Zaratustrov, perzijski in manihejski) dualizem, vendar se pozneje ta vtis razblini, ko opredelite zlo kot évanescent. Paradoks pa je v tem, da je v svetu ta »évanescent« kot zlo še kako masiven, dejaven, nasilen in tišči k tlom. In vendar je samo »évanescent«: minljiv, prehoden, minevajoč, brez lastne konsistence, kakršno ima samo dobro (bit).

4. S tem sem pri Vaši zaključni misli, ki je najbolj zanimiva in na svoj način poudarja eno od vodilnih misli judovskega in krščanskega svetega pisma. Bog nastopa v tem svetu kot šibkejši od mogočnikov tega sveta in vendar na koncu zmaga on. Zato si tudi izbere za svoje sodelavce in predstavnike šibke in nepomembne. To duhovnost stare zaveze imenujejo duhovnost »Jahvejevih ubožcev« (»anawim Yahvé«). Bog se ne pojavlja v tem svetu na način posvetnih veličin. Tako se pojavlja zlo. Jezus pa je ena sama šibkost pred Pilatom (zastopnikom Rimskega imperija) in vodilnimi sloji judovskega ljudstva. Ko je apostol Pavel molil, da bi mu Bog odvzel slabosti in šibkosti, ki so ga hromile pri njegovem delovanju (domneva se, da so to bile neke bolezni ali telesna hiba), je dobil tisto znano, a skrivnostno sporočilo: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje«. Kriteriji tega sveta so v krščanstvu postavljeni na glavo. Kar je močno, se ruši, kar je (v očeh sveta) šibko, zmaguje. Toda ta zmaga spet ni posvetna: ni vsiljiva, ni nasilje, ni aroganca moči, ni cesarski triumf. Je onstran tega, zato se tudi javlja kot nežno in šibko brleča lučka našega upanja, ki pa je nujno potrebna, da ob masivnosti zla (tudi v naši sedanji Sloveniji) ne obupamo in ne odnehamo. Vaše končno sporočilo sem razumel kot poziv k takemu upanju, četudi ni takega razloga zanj, kakor je nešteto razlogov proti njemu in za verjetje v zlo, ki ga izkušamo na vsakem koraku. Saj gotovo poznate Péguyjevo pesnitev o upanju, ki je najbolj nebogljena krepost in
krhko dekletce v družbi veliko bolj samozavestnih sester – kreposti: vere in ljubezni. (Ce qui m’étonne, dit Dieu, c’est l’espérance. Et je n’en reviens pas. Cette petite espérance qui n’a l’air de rien

3
du tout. Cette petite fille espérance. Immortelle.) Pa ravno zaradi tega, ker (svetnega) razloga zanj ni, lahko vemo, da rešitev je. Tisto dobro, ki je tako nesvetno, da je onstran posvetnega razumevanja in kriterijev, mora obstajati, če hočemo, da zlo ostane zlo in se borimo proti njemu. Drugače klonemo pred njim.

V tem je tudi »rešitev« – ki ni običajna rešitev – problema zla: teoretične rešitve ni in je tudi ne sme biti, če hočemo, da zlo ostane do konca zlo: neopravičljivo in neupravičljivo, brez utemeljitve in razloga zase, brez legitimnosti, da se lahko borimo proti njemu. Če pa zaradi zla v svetu nehamo verovati v Boga – Dobro, si odžagamo vejo, na kateri sedimo, ker nimamo več razloga, da bi zlo imeli za zlo, ker zlo postane legitimno. Zlo je zlo samo zato, dokler in ker Bog je. Z njim in samo ob njem je zlo neupravičljivo, kot tisto, ki ne bi smelo obstajati, ki ne sme in tudi ne bo vedno obstajalo. »Quia malum est, Deus est«, pravi Tomaž Akvinski. Zlo je zlo, če in dokler je neupravičljivo, nelegitimno. Legitimno (razumljivo, razloženo, koristno, potrebno …) zlo sploh ni več zlo, ampak kvečjemu nekaj, kar mi ni všeč. Koga pa naj briga, kaj
mi je všeč in kaj ne? (Stoicizem) Zato pravim, da je utemeljevanje ateizma z zlom v svetu žaganje veje, na kateri sedim. Samo ob verovanju v Boga lahko utemeljeno in objektivno upravičljivo protestiram proti zlu kot tistemu, kar se ne bi smelo pojavljati.

Naše govorjenje o Bogu, ki se razodene ob vstajenju Jezusa Kristusa, je zelo negotovo in skromno v primerjavi s tistim, kar vemo in je logično nujno ter razumljivo v zvezi s Kristusovo smrtjo. Nesimetričnost med krivico in pravičnostjo, pravite. Nesimetričnost med dobrim in zlim. Drži. A to ima svojo logiko in je nujno, da je tako. Bog je onstran tega sveta in zato tudi onstran našega jezika in našega razuma, ki pripadata pojavom tega sveta in sta kakor instrument, prirejen za obravnavanje pojavov v svetu. To je Bergson zelo lepo povedal, ko je utemeljeval svojo idejo intuicije kot alternativnega in nujno potrebnega vira spoznanja stvari, ki niso matematične velikosti. Tako nekako utemeljuje tudi vsa negativna teologija samo sebe in Boga. Ponovno srečamo to misel v sodobnosti. Eden zadnjih predstavnikov te misli je Wittgenstein, ki z ene strani zapoveduje molk o Bogu, po drugi strani pa pravi, da ga utemeljuje z vsem tem, o čemer govori, ker govori kot o samo enem polu, ki predpostavlja drugi pol. A ker je govorjenje zamejeno (logično-pozitivistično) s stvarnostmi tega pola, o drugem polu, ki ga je treba predpostavljati, se o njem ne more in sme govoriti, ker gre ravno za drugi pol od tistega, za katerega je govorjenje edino ustrezno. Utemeljuje ga torej »per negationem«, kot je rad uporabljal ta izraz pokojni A. Capuder.

Tudi Kierkegaard je dobro vedel – in za njim tudi Lévinas – da lahko Bog v našem svetu nastopa samo v paradoksalni obliki, ker ne more biti podložen kriterijem in logiki tega sveta, ampak mora to logiko metati s tečajev, če je Bog Bog in ne del tega sveta. In to je paradoks, ki je v očeh tega sveta neumnost, za tiste pa, ki so Božji, Božja modrost, kot to poudarja apostol Pavel. To nekako sem zasledil na koncu Vašega razmišljanja. Zato se tako dobro vklaplja v ta
naš čas – velikonočni in slovenski.