Informer
Spletni posrednik informacij

Cepivo prinaša olajšanje, nekatera dejanja še ne

0

Leto 2020 se je zaključilo z optimizmom, ki ga je prineslo dolgo pričakovano cepivo proti covidu-19. Optimizem sicer glede na pričakovan učinek še ni zajel pričakovanega dela populacije. Posledice dvojnih sporočil o nevarnosti te zahrbtne bolezni so žal še vedno prisotne, se pa stanje izboljšuje, kar je dobro. Ljudje vseeno končno v vse večjem obsegu spoznavajo, da so bili zavedeni, kar je dosegla zlobna in nedomišljena politika, žal pa so ji asistirali mnogi mediji. Po državi potekajo hitra testiranja na okužbo s koronavirusom, za cepljenje pa je vse več interesa. Veter torej le piha v prava jadra.

Na začetku novega leta upravičeno govorimo o optimizmu zaradi cepiva, smo pa doživeli že tudi nekaj smernic, ki naznanjajo s čim se bomo žal prisiljeni ukvarjati tudi v prihodnosti. Veseli in zadovoljni smo lahko, da smo del EU, kar zagotavlja solidarnostno razdeljevanje cepiva vsem državam članicam. Tega evropske države, ki niso v tej povezavi žal vsaj na začetku ne bodo deležne. Evropska unija bo najprej poskrbela zase, potem pa bo zagotavljala cepivo tudi okoliškim državam in širše. Čim prej kot je mogoče je treba ustaviti pandemijo v celotnem njenem obsegu, sicer nas bo vpliv še naprej ogrožal in hromil našo splošno svobodo.

Žal so prvi dnevi leta nakazali tudi aktivnosti na temni strani scene. Na novega leta dan smo bili obveščeni, da so v noči na 1. januar neznanci kamenjali hram slovenske demokracije. Strahopetci so iz zavetja noči razbili dve okenski šipi zgradbe Državnega zbora. Zgradba je sicer 24 ur na dan fizično in tehnično varovana, kar postavlja vprašanje kako to, da dejanje ni bilo zaznano v času izvrševanja, ampak po meni znanih informacijah šele naslednji dan. Čeprav en osamljen dogodek ne pomeni trenda, se zavzemam za prevetritev načina varovanja vseh pomembnih državnih protokolarni objektov. Vzporedno s tem bi morali preučiti tudi predpise, ki določajo postavitev video nadzorov na javnih mestih. Več kot očitno smo v Sloveniji pri tem preveč restriktivni.

razbita okna dz
Razbita okna Državnega zbora. (Foto. Twitter)

Menim, da je določilo, ki ne dovoljuje pokrivanja širšega javnega prostora ob varovanih objektih, neprimerno in ne koristi nikomur. Iz varnostnega stališča je to zelo slabo. Če bi v okolici najpomembnejših objektov namestili obvestilne table, da je območje varovano z videonadzorom, po mojem prepričanju ne bi posegala v nobeno zasebnost. Ko gre za trgovine, gostinske lokale, trgovinske centre, kulturne ustanove, banke, pošte in podobno, nima nihče pomislekov, ker so kamere znotraj zgradb. Javno je javno, pa naj bo obdano s stenami, ali pa ne. Navsezadnje tudi državne meje na odprtem varujemo z videonadzorom.

Nekateri so po dogodku hiteli razlagati, da gre za vandalizem in ne za nestrpno politično dejanje. Vandalizem se ne omeji na eno zgradbo, ki je po naključju še Državni zbor. Glede na politično dogajanje, kjer imamo skoraj vsak teden novega kandidata za mandatarja brez ustrezne podpore, je politična nestrpnost med populacijo nekaj pričakovanega, ne pa zaželenega. Na vsak način politično nestrpen pojav ni primeren za prekvalifikacijo v karkoli milejšega.

Danes si v Sloveniji nestrpnež, če pišeš tvite, nisi pa nestrpnež, če mečeš kamne v šipe zgradbe Državnega zbora. To je naša žalostna realnost.

Še en napad na zgradbo ministrstva za kulturo
Prve dni leta smo doživeli nov napad na ministrstvo za kulturo, kjer so neznanci ponovno poškodovali stavbo tega ministrstva. Na pročelje zgradbe so z velikimi črkami napisali: “Simoniti jebi se”. Kot vemo je Vasko Simoniti minister za kulturo. Kdo se poskuša na ta način eksponirati kot kulturen in nam dopoveduje, da se zavzema za kulturo, do zdaj še ni znano, prepričan pa sem, da bo razkritje šokantno. Tega zagotovo ne počnejo neki huligani z ulice, ki nimajo drugega pametnega dela. Povsem jasno je, da gre tudi v tem primeru za politično motivirana dejanja, ki so zagotovo vodena iz nekega centra. Mimogrede naj povem, da je nepojmljivo, da po tolikih zaporednih “napadih” na to zgradbo policija še vedno ni uspešna pri prijetju storilcev. Balon z barvo lahko vržeš v fasado in zbežiš, kar se je zgodilo pred časom, da na fasado z velikimi črkami napišeš cel stavek pa potrebuješ nekaj časa. Aktivisti se očitno počutijo vedno bolj varni. Vsekakor obstajajo načini kako to ustaviti, kar nima nič s politiko, gre za klasično policijsko nalogo.

Kultura 555
Vandali so znova oskrunili poslopje Ministrstva za kulturo. Tokrat so ministru Vasku Simonitiju namesto “Srečno novo leto” zaželeli “Simoniti jebi se!”. (Foto: vlada rs)

Cesta osamosvojitve Slovenije
Ob koncu lanskega leta je Občinski svet Radenci sprejel sklep o preimenovanju Titove ceste v Cesto osamosvojitve Slovenije. Po dolgem prerekanju in prerivanju tudi preko Ustavnega sodišča je bil sprejet sklep kot dokončna politična odločitev. Tako je tudi prav. Poti nazaj ni več. V podobnem primeru v Ljubljani mestnim oblastem ni uspelo imenovati neke cesta po Titu. O tem je takrat dokončno odločilo Ustavno sodišče z utemeljitvijo, da je neprimerno in nesprejemljivo v demokratični Republiki Sloveniji imenovati ulice po diktatorju. Žal še vedno pogrešamo splošno odločitev, da se na celotnem območju Republike Slovenije vsa poimenovanja po diktatorju Titu in drugih predstavnikih totalitarnega režima, nemudoma spremenijo. Za zdaj je prepovedano le imenovanje na novo.

leljak
Foto: Roman Leljak

Žal je že drugi dan letošnjega leta župan občine Radenci Roman Leljak poročal o akciji aktivistov, ki so s sprejem prekrili napis Cesta osamosvojitve Slovenije. Tudi v tem primeru gre za politično in ideološko dejanje, ki ga zdrava pamet ne more razumeti. Dejanje preprosto ni razumno.

Tviti kot oblika svobode izražanja ostajajo problem
Na silvestrski večer sem malo preklapljal med televizijskimi programi. Na slovenski nacionalni televiziji v kar nekaj “zabavnih” prispevkih obravnavali tvitanje. Seveda je bil s tem v zvezi ves čas na tapeti predsednik vlade. pravijo, da je obseden s tvitanjem, v resnici pa so obsedeni vsi tisti, ki se zlasti v času poskusov rušenja vlade zaletavajo v njegove tvite kot razjarjen bik v rdečo krpo. Tvitanje je oblika izražanja, ki je z ustavo zagotovljena pravica slehernega posameznika v Republiki Sloveniji. Kdor poskuša koga pri tem omejevati ima v sebi refleks, ki reagira na svobodo in osebno integriteto posameznika. Očitno nam je v tej deželi ostalo še veliko tistega, na kar so nas navajali in nekatere navadili v diktatorskem režimu, kjer se je ves čas iskalo načine kako poteptati človekovo dostojanstvo. Izjeme so bili le tisti, ki so iz koristoljubja pihali v isti rog, ampak oni so tako ali tako že s tem dokazali, da nimajo dostojanstva.

Z namenom diskreditiranja so uvedli celo nekakšen sledilnik Janševih tvitov. Ko smo uvajali aplikacijo za sledenje virusu, je bil zagnan vik in krik o nekakšnih kršitvah zasebnosti in podobne neumnosti. A v primeru slednja tvitom nekega posameznika, za katerega v osnovi sploh ni pomembno kdo je, pa je vse v redu? Streznimo se že vendar!

Dogodki, ki vlivajo optimizem
V času osamosvajanja Slovenije so nam posamezniki dopovedovali, da bomo v primeru ustanovitve lastne države jedli travo. Šlo je za prispodobo, ki naj bi izražala pričakovanje, da bomo gospodarsko propadli. Zdaj vemo, da niso razumeli kdo je v Jugoslaviji gospodarsko od koga odvisen. Danes doživljamo trenutke, kjer lahko vidimo obup tistih, ki so širili vesti, da Slovenija ne bo uspešen projekt. Ti so se razpršili po raznih organizacijah, ki so prisesane na državni proračun tiste države, ki naj bi gospodarsko propadla. Od tam slišimo vse glasnejše ječanje obupa, ker slutijo, da se približuje konec njihovemu izkoriščanju tistih, ki ustvarjajo dodano vrednost.

V javnost je prišla novica, da je medijska hiša Delo na kolenih. Te dni so novinarjem ponovno znižali honorarje. Naklada tega medija je vse niže in njegovo preživetje je na nitki. Laži in manipulacije tipa dela Janeza Markeša, ki je nekoč pisal za desne medije, zdaj pa je po mnenju poslanca LMŠ Braneta Golubovića normalen novinar, se ne prodajajo več. Vse manj je tudi tistih, ki so bili nekoč ta medij pripravljeni financirati iz ozadja.

Nekateri se torej na vse pretege trudijo izboljšati stanje v državi, kjer se poleg rednih izzivov spopadamo še z epidemijo in njenimi posledicami, drugi pa iščejo načine kako jim to preprečiti. Tisti, ki se imajo za napredne, se borijo za demokracijo s kamenjanjem parlamenta, za kulturo se zavzemajo s čečkanjem po stenah ministrstva za kulturo, za svobodo medijev pa se postavljajo z lažmi in manipulacijami. Videli smo tudi, da jih je še vedno ene par, ki se zavzemajo za Tita, ki ga je vzela Matilda že pred propadom njegovega zgrešenega sistema.

Saj res, v parlamentu pa sta se začela pripadnika stranke, ki v 21. stoletju poveličuje marksizem, komunizem in socializem Miha Kordiš in Luka Mesec dreti “Smrt fašizmu!”. Da crkneš od smeha.

Davorin Kopše

Objavite komentar